Spominjajo se ...

Alenka Žbogar, doktorica slavistike

»Na Ekonomski šoli sem se zaposlila kot pripravnica leta 1996 in se od nje poslovila leta 1998, ko sem postala mlada raziskovalka na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Spominjam se simpatičnega dogodka, ko smo obravnavali kratko zgodbo Igorja Bratoža: Café do Brasil: jutranji impromptu (iz zbirke Pozlata pozabe). Dijaki so spoznali značilnosti te literarne vrste, mdr. da se začenja na sredini stvari, konča odsekano, nima moralne poante, da je zelo kratka. Na koncu ure sem dijake vprašala, ali poznajo še kako drugo besedilno vrsto, ki ima podobne značilnosti kot kratka zgodba. Nekaj časa je v razredu vladala mučna tišina, potem pa se zasliši iz klopi: »Gre pravzaprav za besedilo, ki nima ne repa ne glave. Taka besedila dobro poznam. To so moji šolski eseji. Začenjajo se na sredini stvari, končajo odsekano, so zelo kratki in nimajo nobene poante.« Prijetnih spominov na kolektiv je veliko. Kot pripravnica pa sem bila zaradi težkih delovnih pogojev včasih že kar obupana. V zbornici npr. nisem imela niti lastnega stola, delili sva si ga s kolegico slovenistko, prostora na mizi pa sva imeli okoli deset centimetrov. Še dobro, da smo s Sicilije, kjer smo bili leta 1996 na sindikalnem izletu, prinesli temeljni kamen za novo šolo. Desetletje kasneje smo jo le dočakali. To je izjemna pridobitev za Kranj in okolico in vesela sem, da modri še vlagajo v znanje.«

 

 

Bine Kordež, predsednik uprave Merkur, d. d.

»Srednji ekonomski šoli sem lahko hvaležen, ker mi je na neki način trasirala življenjsko pot. Na šoli sem dobil veselje do ekonomije in kasneje nadaljeval v tej smeri študij ter seveda tudi poiskal delo na tem področju. Med profesorji mi je še najbolj ostala v spominu prof. Marinškova, ki nam je približala knjigovodstvo in veselje do tega predmeta me spremlja vse življenje. V lepem spominu imam tudi razredničarko prof. Kukovico. V angleščini sicer nisem bil najboljši, vendar mi je na koncu tudi glede na dobre ocene pri vseh predmetih naklonila petico z besedami: »Saj veš, da je čisto ne zaslužiš …«. Zanimivi so spomini na učenje strojepisja. Prva dva letnika smo hodili še v šolo v središču mesta. Učilnice so bile že v tako slabem stanju, da je bila marsikatera podprta s tramovi, učilnica za strojepisje pa je bila v pritličju. V prvem letniku mi strojepisje ni najbolj »ležalo«, tako da sem polletje zaključil z enko. Zato so mi doma kupili pisalni stroj in v pol leta sem imel že najboljše ocene; še danes tipkam skoraj tri udarce na sekundo, kot smo merili hitrost. Moji spomini na srednjo ekonomsko šolo so torej lepi. Zato verjamem, da tudi danes njenim dijakom ne bo žal sprejete odločitve in štiriletne prehojene izobraževalne poti. Tisti, ki so po njihovih stopinjah hodili pred njimi, dokazujejo, da so izbrali prav!«

 

 

Damjana Furlan Lazar, profesorica

»Sem ena izmed zaposlenih v Ekonomski šoli, ki imamo možnost doživljanja šole na oba načina: kot dijakinja in kot učiteljica. Vsekakor pa sem doživljalašolo in kolektiv kot dijakinja povsem drugače kot sedaj, a v vsakem primeru brez slabih izkušenj. Kot dijakinja sem se na šoli dobro počutila, saj so bili dobri odnosi v razredu in z učitelji. Najbrž me je tudi to spodbudilo, da sem se kot učiteljica ekonomskih predmetov vrnila na to šolo. Vrnitev v že znane prostore in med mnoge, že poznane kolege je bila povsem enostavna, spremenjen je bil le odnos. V tej vlogi si prizadevam, da bi »moji« dijaki šolo tudi zapustili z dobrimi izkušnjami. V kolikšni meri mi to uspeva, pa bi najbolje povedali kar dijaki.«

 

 

Zlatko Kavčič, direktor Gorenjske banke:

»Zanimivih dogodkov iz srednješolskih klopi je toliko, da bi jih težko naštel. Med njimi bi se našle tudi mladostniške vragolije. Dejstvo je, da so profesorji vedno pravično nagrajevali in tudi sankcionirali, kar pa nam dijakom v tistih letih ni bilo vedno po volji. Profesorji so bili dobri pedagogi in so veliko znali. Ni šlo samo za ekonomska znanja, predvsem so nam profesorji bili vzgojitelji za življenje. S sošolci pa smo ohranili stike in se srečujemo na vsakih pet let. Na delovnem mestu že dolgo vodim tudi mlade, ki so izšli iz različnih šol. Upam trditi, da je bila Ekonomska šola najboljša podlaga, saj je dala dovolj praktičnih znanj, ki jih uporabljamo v poklicu in v vsakdanjem življenju; matematiko, gospodarsko matematiko, slovnico, knjigovodstvo ... Fakulteta je bila samo nadgradnja. Šolo sem obiskoval še v stari hiši na Tomšičevi ulici, ki šoli ni bila nič kaj podobna. Vesel sem, da so nove generacije dobile novo šolo. Potruditi se bodo morali, da bodo toliko spravili skupaj, kot smo naše generacije v bistveno slabših pogojih.«

 

 

Marija Volčjak, direktorica Gorenjskega glasa

"Vpisana sem bila že na škofjeloški gimnaziji, kjer so takrat odličnjake vzeli kar brez sprejemnega izpita. Ekonomska šola Kranj jih je imela, kar je bilo zame izziv, izpit sem naredila in se odločila za Kranj. Starša sta bila z mojo odločitvijo zadovoljna. Spominjam se, da smo v razredu imele le enega fanta, ki se je vsa štiri leta kar dobro držal. Maturitetni ples smo imeli skupaj z razredom Iskrine šole, tam je bilo razmerje obrnjeno, saj so imeli samo eno dekle. Tudi obletnice mature imamo že vsa leta skupaj. Starša sta mi rekla, da bom s končano ekonomsko šolo z lahkoto dobila službo. Res sem jo takoj dobila, vendar mi je bilo v računovodstvu tedaj zelo velikega Gradisa v Ljubljani neskončno dolgčas. Po enem letu sem nadaljevala s študijem novinarstva. Pri Gorenjskem glasu delam že trideset let. Mislim, da je najbolj pomembno, da imaš rad svoje delo. Meni nikoli ni bilo težko delati ob sobotah, nedeljah, v težavnih okoliščinah, ker sem novinarsko delo opravljala z veseljem. Pohvalila bi tudi Ekonomsko šolo Kranj, ki s svojim načinom promocije ubira pravo pot.«

 

 

Bernarda Oman, igralka

»Bolj ko se odmikam od dijaških dni, lepši je spomin nanje. Ekonomska srednja šola je v letih mojega obiskovanja veljala za strogo šolo in mogoče sem tak pristop takrat tudi potrebovala. Profesorji so bili dokaj neizprosni in zelo posebni. O vsakem izmed njih bi lahko kaj zanimivega povedala, ampak za vse pa velja, da so me poleg učenja in discipline (dekleta smo morale nositi še modre šolske halje in nobenega make upa), skušali pripraviti na samostojno razmišljanje in na neodvisne odločitve, samo da vsega tega takrat nisem razumela tako, kot to razumem danes. Pogosto sem bila zaradi pubertetniških problemov in raznoraznih izvenšolskih aktivnostih nezainteresirana za šolski program (mogoče pa tudi zato, ker me ekonomska smer v resnici ni nikoli dovolj zanimala) in predvsem zato sem hvaležna svojim staršem in profesorjem, da so razumeli, da vsi pač nismo enaki in da so dopustili, da so moje ustvarjalne poti krenile na drugačno pot. Leta, ki jih preživljaš kot srednješolec, niso lahka in zato je še toliko bolj pomembno, kdo in kako te spremlja. Sama sem imela srečo s sošolkami (bile smo same punce) in s profesorji.«

 

 

Ani Klemenčič, predsednica uprave GBD Gorenjske borzno posredniške družbe d. d. »Spomini na srednješolska leta so prav gotovo eni najlepšihv življenju. Dijakiv prvem letnikusmo bili oblečeniv temno modre halje, kar se je kasneje opustilo. Imeli smopet fantov v razredu, a so bili ti toliko opaznejši in so izstopali, kjer se je dalo. Bili smo razred vozačev, nekateri so se vozili od zelo daleč in prihajali v šolo malo po šesti uri zjutraj, z delavskimi avtobusi. Imeli smo sošolko iz Lajš, ki je pisala prečudovite spise in jih je vedno prebrala celemu razredu. S profesorji smo se večinoma dobro razumeli,pa tudi večjih vzgojnih in učnih problemov v našem razredu nismo imeli. Naučili smo se veliko,z lahkoto sem kasneje diplomirala naekonomski fakulteti. Zlasti uporabno je bilo znanje strojepisja, finančne matematike, gospodarskega poslovanja, poslovne korespondence, knjigovodstvain jezikov. Izvenšolskih dejavnosti je bilo veliko: od kulture (vsako leto smo ob novem letu obdarili varovance doma starejših občanov v Preddvoru), OZN, športa, planinarjenja,namiznega tenisa, šolskega radiado plesnih vaj. V srednji šoli sem nenazadnje spoznala tudi mojega moža. Bilo je lepo.«

 

 

Marko Milenković, plavalec

»Moji spomini na srednješolske dni so zares bogati in zapisani kot eni najlepših dni v mojem življenju. Najprej bi omenil sošolce, ki so postali moji najboljši prijatelji in se še vedno redno družim z njimi! Pohvaliti moram tudi profesorje in ravnateljico, ker so imeli veliko posluha - in to kljub temu, da moje ocene niso bile najboljše - za moje plavanje. Brez njihovega razumevanja bi težko nemoteno treniral in se udeleževal tekmovanj. Profesorji so mi dali veliko uporabnega znanja, ki sem ga uporabil tudi pri študiju v Ameriki in s tem lažje premagoval ovire pri študiju!  Anekdot iz srednješolskih klopi je kar veliko, tako smešnih kot tudi malo manj smešnih. Vsak odmor je bila zgodba zase in prav smeh med odmori je bil tisti, zaradi katerega sem z veseljem prihajal v šolo in s katerim smo se lažje prebili skozi vsa štiri leta.«

 

 

Primož Peterka, skakalec

»Najlepša leta sem preživel prav na Ekonomski šoli Kranj. V razredu smo se dobro razumeli. Moji sošolci so bili eni mojih najzvestejših navijačev, še posebno v Planici so glasno in ponosno navijali zame s parolami »Primož, eden in edini!«, čeprav se o mojih športnih uspehih v šoli nismo ravno veliko pogovarjali. Res pa je, da je tudi pri nas kdaj veljalo, da gre trideset različnih ljudi težko skupaj. Profesorji so kar dobro razumeli in poznali mojo športno udejstvovanje. Z ustanovitvijo športnega oddelka mladi skakalci danes lažje združujejo šport in šolo, boljša je koordinacija na vseh področjih. Prav to sodelovanje in usklajevanje je bilo še v »mojih časih« največji problem.«

 

 

Hermina Krt, direktorica Probanke, Poslovna enota Kranj

»V šolskem letu 1978/79 sem postala dijakinja ekonomskešole, ki sem jo vsa štiri leta obiskovala v popoldanski izmeni in jo zaključila z odliko. Na neki način verjamem, da sem s to potezo že takrat postavila temelje moji profesionalni poti. Šola me je z načinom dela, zanimivimi profesorji in dobro izbranimi predmeti potegnila v "ekonomsko"sfero - brez meja za nove ideje. Šolo sem čutila kot zelo parlamentarno, demokratično. Znali smo se poslušati in si prisluhniti. Naj opišem hudomušno zgodbico o našem z vedrino prežetemprofesorju zemljepisa g. Ahačiču. "Bila je šesta, to je zadnja ura popoldanskega pouka. Zunaj je bila že tema.Pisali bomo zemljepis. Profesorzačne delitikontrolke, takrat pa zmanjka elektrike. Razred navdušeno vpije od zadovoljstva, da bo ura odpadla. Takrat paprofesor reče: "Kaj pa pomeni to veselje, to vpitje? Usedite se no nazaj v klopi!Trenutek potrpite, da najdem sveče in kontrolka se nadaljuje!" Šoli, njenemu vodstvu,profesorjem in dijakom želim, da bodo tudi čez 60 let s takim ponosom zrli na prehojeno pot. Hvala za vse življenjske modrosti, izkušnje in znanja, ki ste nam jihbili voljni prenesti. To ni bil zgolj učni načrt, bila je šola za življenje!«