Pogumni Jezerjan spet doma

Besedilo: Stojan Saje
ponedeljek, 1. januar 2007 / 05:00

Alpinistični smučar Davo Karničar je ob vrnitvi z Antarktike doživel veličasten sprejem na letališču Brnik. Ob ženi Petri in sinu Izidorju so ga tam pričakali drugi svojci in znanci.

Za mnoge je bil 13. december 2006 srečen dan. Pravzaprav se je dan že iztekal, ko je na letališču Brnik pristalo letalo iz Züricha. Precej pred tem se je v avli za izstop potnikov zbrala množica ljudi iz raznih delov Slovenije. Slišati je bilo govorico s Koroškega, Štajerskega, Dolenjskega in Gorenjskega. Prepletli so jo svojci in znanci članov alpinistično smučarske odprave, ki se je vračala z Antarktike. Na to sta spomnila napihnjen pingvin v zraku in napis za dobrodošlico dolenjskemu članu odprave. Zanj je Sašo iz Kočevja raztegnil meh harmonike, Gorenjcu pa je prišla igrat skoraj celotna zasedba Pihalnega orkestra Lesce. Seveda si je osrednjo pozornost zaslužil Davo Karničar z Jezerskega, s katerim so 16. novembra odpotovali proti gori Mt. Vinson na Antarktiki njegov koroški soplezalec in snemalec Franc Oderlap, velenjska alpinistka Marjana Lihteneker ter podjetnik in gornik Franci Rupnik iz Kočevja.

Kljub pozni uri ni bil nihče zaspan, niti štiri leta in pol star Izidor, ob katerem je stala mama Petra. Čakala sta ob mizi s torto v obliki majhne gore. Vseeno je bil na njej viden napis: »1. ski – 7 summits« (1. smučanje – 7 vrhov; op. pisca). To je veljalo očetu in možu, 44-letnemu alpinističnemu smučarju iz znane družine Karničar. Ob vrnitvi z odprave, s katero je uspešno končal svoj projekt smučanja z najvišjih vrhov vseh celin, so ga prišli pozdravit sestra, bratje in drugi svojci, znanci iz vasi ter predstavniki tovarne smuči Elan. Zraven so bili tudi znani slovenski gorniki in obiskovalci dežel večnega ledu. Med slednjimi se je veselil prihoda prijatelja Stane Klemenc, ki je sam že spoznal hud mraz na Severnem in Južnem polu. Tokrat sta hlad večera premagala toplota in veselje v srcih ljudi, ki so nestrpno pričakovali svoje najdražje.

Aplavzi in zvoki glasbe so se oglasili, ko so člani odprave vstopili v avlo. Sledili so objemi, stiski rok, čestitke, voščila s šopki, zdravice s šampanjcem in prvi pogovori s svojci. Davo je spraševal sinčka, ali je bil predolgo zdoma in obenem ocenjeval, da je medtem kar zrasel. Zato je bil Izidor glavni opazovalec, ko sta Davo Karničar in Franc Oderlap družno razrezala torto. Pomagal je tudi pri raznašanju koščkov torte gostom in odpiranju vreče s smučmi, s katerimi je oče smučal na Antarktiki. Potem ga je moral prepustiti novinarjem za prve izjave o vtisih po vrnitvi v domovino in oceni njegovega smučarskega dosežka.

»Prvi vtis je sreča, da je celoten projekt zaključen. S tem se končuje trud široke skupine prijateljev, ki so pri tem pomagali. Končuje se tudi drugačen način življenja, tveganje v vsakdanjem življenju in v gorah, kjer je projekt potekal. Drugi vtis je spoznanje, da se je treba za vsako goro posebej dobro pripraviti in jo resno vzeti. To sva ugotovila s Francem tudi na sedmem od vseh najvišjih vrhov celin sveta. Namreč, v šestnajstih dneh bivanja na Antarktiki smo imeli po delih le za štiri dni lepega vremena. Ob vetru in megli so razmere še bolj neugodne, zato je bistveno težje izpolniti načrte. Ob zelo nizkih temperaturah naju je ovirala slaba vidljivost. Glede na to sva imela veliko dela z orientacijo. Smučanje z vrha je oviral močan veter; sneg je bil na položnejšem delu trd, v strmini pa so bile razmere idealne. Gotovo je tudi Antarktika pomemben prispevek v skupnem seštevku vseh sedmih vrhov, s katerih sem prvi smučal neprekinjeno. Podrobnejšo primerjavo z drugimi vrhovi bom opisal knjigi, ki naj bi izšla do naslednjega božiča,« je povedal Davo Karničar o rekordu, s katerim se je prebivalec Jezerskega zapisal v svetovno zgodovino.