Velika družina je privilegij

Odraščanje z veliko brati in sestrami je za otroka privilegij, poudarjata Metka in Jože Šolar, starša devetih otrok iz Topolj nad Selci. »Drug ob drugem se brusijo. Moramo se usklajevati, dogovarjati, marsikaj potrpeti, odpuščati drug drugemu in sprejeti druge takšne, kot so.«

Selška dolina slovi po številnih velikih družinah, mednje pa sodijo tudi Šolarjevi v Topoljah nad Selci. Starša Metka in Jože izhajata iz velikih družin in sta od nekdaj vedela, da bosta tudi sama imela več otrok. »Pri nas je bilo šest otrok, pri Jožetu eden manj, zato se nama velike družine ne zdijo nobena posebnost,« pove Metka, ki izvira z bližnje Golice. Po poroki z Jožetom se je preselila k Soršk' v Topolje, mlada družina pa se je kaj kmalu začela povečevati. Mislila sta sicer, da bosta imela pet, šest otrok, a jih imata danes devet, enega dojenčka pa sta izgubila zaradi prirojene srčne napake. »Vsakega sva sprejela z ljubeznijo, sva odprta za življenje in se trudiva živeti za vrednote, ki so vredne življenja,« pove Metka.

Najstarejša je 25-letna hči Marjeta, ki končuje študij glasbene pedagogike, 23-letni Jernej pomaga očetu pri prevozih lesa, 20-letna Lucija je študentka delovne terapije, leto mlajši Valentin dijak srednje strojne šole, 16-letni Vid obiskuje srednjo gozdarsko šolo, leto mlajši Lenart bo jeseni prestopil prag biotehniške gimnazije v Strahinju, najmlajši trije – Ana (12), Neža (10) in Ožbolt (7) pa so še osnovnošolci. »Všeč mi je, da imam toliko bratov in sester. Ni ti dolgčas, lahko se igraš z njimi, pomagajo ti, je pa res, da ti včasih tudi 'težijo',« je prednosti in slabosti velike družine naštela Ana. Starša sta prepričana, da je odraščanje z veliko brati in sestrami za otroke privilegij. »Drug ob drugem se brusijo. Moramo se usklajevati, dogovarjati, marsikaj potrpeti, odpuščati drug drugemu in sprejeti druge takšne, kot so. Vsak se mora truditi, da lahko živi v tej skupnosti in da lahko drugi živijo ob njem. To je pogojeno z vsem, kar jih čaka v življenju – s službo, z bodočimi družinami,« pravi mama Metka.

Čeprav časi niso lahki, nista starša nikoli obžalovala odločitve za veliko družino. Njihov glavni dohodek je manjša hribovska kmetija na 700 metrih nadmorske družine. »Imamo osem glav živine, prašiča, zajce in kokoši ter nekaj gozda. Kmetija je premajhna, ni za preživetje, ampak bolj za životarjenje,« prizna oče, ki se, da družina preživi, ukvarja še s prevozi lesa. Otroci veliko oblačil ponosijo drug za drugim. »Precej smo jih tudi dobili od drugih, pa zaradi tega ne hodijo naokoli slabo oblečeni ali strgani,« pravi Jože, njegova žena pa pristavi, da se vsi trudijo čim več hrane pridelati doma: »To je bolj zdravo, pa še prihranimo precej, zaradi česar si lahko privoščimo marsikaj drugega.« Starša jezi odnos države, ki klesti socialne pravice in uvaja nove davke, ki naj bi kmete še dodatno obremenili. »Že tako velike družine plačamo več davka, ker toliko več kupimo. Ne pravim, da mi je država dolžna ne vem kaj dati, ker imam devet otrok, želim le, da bi mi omogočila, da lahko s poštenim delom preživim,« pojasnjuje Jože, ki meni, da ob takšni državni politiki mladi kmalu ne bodo več imeli nobenega interesa ostati v višje ležečih vaseh in obdelovati kmetije.

Že zjutraj diši po kolaču

Sama otroke že od majhnega navajata na delo na kmetiji in pomoč v gospodinjstvu. »Jaz pometam pred hišo, grabim, pobiram krompir, pospravljam igrače …,« našteva najmlajši Ožbolt. Neža gre rada v hlev in skrbi za zajce, skupaj z Ano sta se to poletje izkazali tudi pri pletju korenja in pese … Medtem Lucija na mizo postavi sveže pečen marmorni kolač, pa čeprav je ura komaj pol osmih zjutraj. »Pri nas ves čas pečemo. Tudi drugi otroci, Lucija je pa sploh nadarjena za peko,« jo pohvali mama. Kot pravi, so bili že majhni otroci zraven pri delu, ko so dovolj zrasli, pa so tudi sami poprijeli zanj: »To je naš način živ­ljenja. Mislim, da je to prava pot. Eden od otrok nama je že rekel: hvala, ker sta me naučila delati.« Pralni stroj se vrti dva- do trikrat na dan, s tem da si starejši že sami perejo oblačila. »Na začetku sicer obarvajo kakšno oblačilo, a se hitro navadijo. Po koncu osnovne šole jih začnemo navajati na samostojnost. Ko bodo šli na svoje, bo prepozno,« je dejal Jože. »Hlev jim lahko povsem zaupava, da si privoščiva tudi kakšen vikend zase,« jih je pohvalila mama. Tudi na morje se odpravijo, niso sicer skupaj prav vsi naenkrat, temveč se izmenjajo, saj mora biti vsaj nekdo doma, da skrbi za hlev.

Umetnost starševstva

Šolarjevim ni nikoli dolgčas. No, le najmlajši Ožbolt potarna, da se včasih vseeno dolgočasi in si mora družbo poiskati v vasi. Ja, čeprav ima po štiri brate in sestre, se včasih zgodi, da ni popoldne nikogar doma. Starejši otroci pridejo domov kasneje, mlajši pa obiskujejo glasbeno šolo. Starša namreč pri vseh spodbujata glasbeni talent. Kako uskladiti vožnjo na dejavnosti in druge obveznosti, je trenutno Metkina največja mora. Domov se ji vmes ne splača voziti, zato se morajo zelo usklajevati, da jim popoldne ostane kakšna urica. »Zdi se nama prav, da otrokom pomagava prepoznati potenciale in jih usmeriti na pravo pot,« še povesta starša. Otrokom sicer želita v prvi vrsti privzgojiti krščanske vrednote: »Vsi izhajamo iz njih, le da so jih ljudje precej oklestili. Navajava jih še na poštenost, delavnost in medsebojno pomoč,« doda Metka. Jože poudari, da imata vedno v mislih, da otroci niso njuna last, temveč so jima le dani v varstvo in vzgojo: »Najina dolžnost je, da jih usposobiva za življenje.« Otroci se ne obnašajo vedno po njunih načrtih in željah, a jih moraš tudi takrat sprejemati in imeti rad, je še dejala Metka: »To je za naju umetnost starševstva.«