Kitajci prihajajo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 26. julij 2013 / 10:45

Kitajci kot najbolj številna nacija na svetu so postali tudi najbolj množična skupina turistov. Prehiteli so Američane in Nemce; samo lani je v tujino potovalo več kot 83 milijonov Kitajcev in ti so zapravili kar 102 milijardi dolarjev …

Kitajci kot turisti

Do leta 2020 naj bi število Kitajcev, ki bodo enkrat na leto odšli v tujino na počitnice, naraslo na okrog dvesto milijonov. Ta množica je po eni strani blagoslov za turistična gospodarstva dežel, ki jih obiskujejo, po drugi strani pa se ti novopečeni turisti še ne znajo primerno obnašati. Pravilo v turizmu je: »Ko si v Rimu, se obnašaj kot Rimljan.« Nedavno je celo novi kitajski premier Vang Jang opozoril na »necivilizirano vedenje« nekaterih turistov in to je v državi sprožilo pravi vihar. »Na javnih krajih povzročajo neznosen hrup, na pomembnih arheoloških najdiščih čečkajo svoja imena na starodavne stavbe, pri prečkanju ceste ne upoštevajo rdeče luči in pljuvajo dobesedno povsod. Takšno vedenje povzroča veliko škodo celotni državi in ima zelo negativen vpliv,« je opozoril premier. Predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva pa je dodal: »V zadnjih letih potuje vse več Kitajcev, zato si želimo, da bi prek turizma okrepili prijateljske odnose z drugimi državami, hkrati pa upamo, da boste kot turisti spoštovali lokalna pravila in navade in upoštevali bonton.« Podobno ugotavlja Liu Simin, raziskovalec v turističnem središču kitajske akademije za družbene vede. »Če smo povsem realni, imajo naši turisti precej nizko stopnjo zavedanja, kakšno je civilizirano obnašanje … Potovanja so novo, do zdaj neznano razkošje za Kitajce. Množica ljudi si zdaj lahko privošči, da potuje, s tem pa se je razvilo tudi tekmovanje med znanci in sosedi, saj se želijo čim bolj postavljati pred drugimi, kje vse so bili. Mnogi pa so prvič zunaj svoje države in s tem povsem brez znanja o navadah in kulturnih normah, ki veljajo v tujini.« S Kitajci kot turisti bo torej treba še nekoliko potrpeti, hkrati pa si jih je treba kot takih samo želeti. (Vir: MMC RTV SLO)

Chomsky proti Žižku

Intelektualna scena na svetovni levici je v znamenju besednega obračuna dveh njenih velikanov. Z besedami sta se znova udarila ameriški lingvist Noam Chomsky in slovenski filozof Slavoj Žižek. Začelo se je konec lanskega leta, ko je prvi v nekem radijskem intervjuju označil pokojna francoska filozofa Jacquesa Lacana in Jacquesa Derridaja in tudi slovenskega filozofa Slavoja Žižka za »prazne pozerje«. Zanje naj bi bilo značilno, da svoje trivialne ideje oblečejo v obskurne in napihnjene fraze, ki navidez zvenijo globoko, v resnici pa so le puhlice z ambicijo, da bi bile kultne. »V tem ni nikakršne teorije, vsaj ne v takšnem smislu kot teorijo poznajo vsi, ki imajo zvezo z znanostjo ali nekim drugim resnim področjem,« je zatrdil Chomsky. Žižek mu je odgovoril pred nekaj tedni v pogovoru na kolidžu Birckbeck v Londonu. »Z globokim spoštovanjem do Chomskega je moja poanta v tem, da je bil prav on, ki je vedno poudarjal, da je treba biti empiričen in točen, v nasprotju z nekakšnimi norimi lacanovskimi špekulacijami, pogosto sam v empirični zmoti … Spomnim se primera, ko je zagovarjal proteste Rdečih Kmerov, ob tem pa je napisal nekaj besedil, v katerih je trdil, da je šlo zgolj za zahodnjaško propagando in da Rdeči Kmeri le niso tako strašni. Ko je bil pozneje primoran priznati, da Rdeči Kmeri le niso bili najboljši fantje v vesolju, je bila njegova obramba šokantna. Chomsky je v resnici trdil, da je imel v tistem trenutku popolnoma prav glede na informacije, ki jih je imel. Jaz zavračam tak način razmišljanja.« Peter Thompson je ob tem v časniku Guardian zapisal, da gre za novo pojavno obliko starega spora med teoretiki in empiristi, med kontinentalno tradicijo zastavljanja ontoloških vprašanj, kateri pripada Žižek, in anglosaksonsko tradicijo empiričnega dokazovanja z uporabo domnevno znanstvenih metod.

Na poteh v Južno Ameriko

V ponedeljek se je papež Frančišek podal na svoje prvo veliko potovanje, v domačo Južno Ameriko, na srečanje mladih katoličanov v Riu. Tu želim spomniti še na eno nedavno potovanje iz Evrope v isto smer. Na incident, ki se je zgodil, ko sta Francija in Portugalska prepovedali prelet letalu, s katerim se je iz Moskve v Bolivijo vračal njen predsednik Evo Morales, prvi Indijanec na tem položaju. (Tisti, ki je na svojo inavguracijo leta 2006 povabil tudi Janeza Drnovška. Se ga še spominjate na fotografiji v indijanski opravi?) Morales je moral prisilno pristati v Madridu in na Dunaju, preden je lahko nadaljeval polet. Posumili so, da je v njegovem letalu tudi Edward Snowden, informacijski Robin Hood … Res, dolga je roka ZDA, a Latinska Amerika se ji ne poda!