Neprecenljivo

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / petek, 26. julij 2013 / 11:00

Tiste dni je bilo morje naše igrišče. Po toploti je že skoraj spominjalo na kopel v banji. Otroci so se premetavali kot razigrani delfini in še nas, odrasle, navdušili, da smo plavali, se potap­ljali in skakali v vodo. Spomnim se, da sem takrat prvič s hvaležnostjo pomislila na morje in se počutila povezano z vso to globino.

Do takrat se mi je vedno zdelo, da bo iz tistega črnega pod morjem kar nekaj skočilo in me zagrabilo za nogo. Čeprav sem vedela, da je samo trava, so bile tiste črne lise vedno nekaj strašljivega. No, saj vem, da ste vi bolj pogumni. Jaz pa sem potrebovala otroški preboj, da sem razumela, kako se počuti riba v vodi. Iz vode je krasen razgled. Čeprav so tisti na kopnem prepričani, da je ravno obratno.

Mojo pozornost je pritegnilo veselo grgranje, ki pa ni prihajalo iz otroških ust. Starejši gospod je v vodo nesel svojega sina. Fant se ga je oklepal in njegovo telo je bilo kot posušena rastlina, zakriv­ljena in tanka. Pa vendar se je očetov prijem prilegal vsej občutljivosti sinovega telesa in nesel ga je kot svoj največji ponos. Skupaj z velikim obročem za plavanje ga je položil v vodo in veselo grgranje je postalo še bolj glasno. Postala sta ribi v vodi. Nasmehnila sem se jima in oče je hvaležno vrnil nasmeh. Fant je bil star okoli trideset let. Delal je kot policist in najbrž je bil njegov oče že prej ponosen nanj. Prometna nesreča je bila kriva za nastalo stanje. Kdo, zakaj in kako sploh ni važno. Otrok je otrok.

Neprecenljivo je, če starši lahko damo, kar otroci potrebujejo. Pogosto se srečujem s starši, ki imajo otroke s posebnimi potrebami. Tudi sama sem mama otroka s cerebralno paralizo. Zato vem, kako je, ko prideš na plažo z otrokom, ki ima telešček malo postrani, roki mahata vsaka po svoje in oči begajo sem in tja. Če pride en sam takšen otrok, bo plaža še preživela. Ko pride skupina tak­šnih otrok, pa je že načet duševni mir dopustnikov. Najde se tudi kakšen gospod, ki pravi, da mu takšni otroci kvarijo razgled.

Ampak, čigavo je morje? Čigav je prostor? Kdo določa omejitve? Kako naj preživi manjšina, če to določa večina? Čigavi so ti otroci? Mar niso vsi naša skrb ravno zato, ker jim ni dano, da bi sami poskrbeli zase? Kako naj se zagrebejo za najlepše koščke plaže, če sploh ne morejo do tja? Kam naj zaparkirajo svoj invalidski voziček, če ne morejo med brisačami? Naj kar povozijo vsa ta popolna telesa, ki jih gledajo pomilovalno, oh ubogi, a ravno tukaj bi bil? Saj vidiš, da je tukaj že moj maltežan …

Neprecenljivo je, če delamo prostor za drugačne. V srcu, v glavi in v okolju. Za starša je neprecenljiv iskren nasmeh, ki ga namenite njemu in otroku. Mar sploh veste, kako malo nasmeškov dobijo ljudje, ki so drugačni? Ali veste, da bi včasih kar znoreli zaradi pomilovalnih pogledov. Ali ste pomislili, da so se nekateri nehali smejati zato, ker se to ne spodobi, če imaš otroka na invalidskem vozičku. O, da. Lahko si v depresiji. Lahko se zapiješ. Ne spodobi pa se, da si vesel. Tudi sama sem nekaj let mislila tako. Potem pa sem nekega dne na neki plaži gledala tega našega velikega dekliča, kako nerodno leze v vodo in vpije od veselja. In sem ugotovila, da je kraljica s to svojo cerebralno. V svojem nepopolnem telesu je bolj srečna kot mnogi v svojih popolnih. Zato, ker ji ni mar. Tako pravim tudi staršem. Hodite ponosno, kajti samo vi veste, česa ste sposobni. Vi ste tisti, ki boste naredili prostor za svojega otroka. Na plaži, v družbi, v gledališču. Mogoče bo njegov smeh bolj glasen od drugih. Lahko da bo njegovo slinjenje zmotilo fino gospo, ki se bo obrnila stran. Ampak prostora je vedno dovolj za vse. V njem se lahko izgubimo, najdemo, povežemo ali samo smo. Z nasmeški, ki opogumljajo, je lažje najti svoj kotiček. Z roko, ki se ponudi v pomoč, je laže nesti breme. Poglejmo danes malo okrog sebe in dajmo to neprecenljivo, kar je v nas.