Koronavirus in mi, 13. del

Konec tedna smo preživeli rutinsko. Vsak dan malo treninga. Koncentracijo sedaj lahko držim že skoraj celo uro. Špela se igra v kuhinji, ker je navdušena nad vrnitvijo voha in okusa. Svetle Bodočnosti so občutno bolj sproščene. Instinktivno vejo, da je mama v redu in da gre tudi fotru počasi na bolje.

Ni lepšega občutka na svetu, kot je to, da te hči močno objame in iskreno reče: »Rada te imam!« Sin pa zavpije: »Oči, petka!« in močno poči z dlanjo ob tvojo dlan. Nama je ta sreča dana dvojno. Dva objema in dve petki. No, po drugi strani sicer zanje potrebujeva štiri računalnike, ampak pustimo podrobnosti.

»Danes je minil 30. dan, odkar smo v karanteni,« je v nedeljo zvečer ugotovila Špela. »Komaj čakam, da se jutri slišim z zdravnikom in povem, da sem čisto okej!«

»Ja, počasi bi se tale karantena lahko končala!« sem se strinjal z njo.

V ponedeljkovo jutro me je še pred soncem zbudil računalnik. Mulci so nekako pogruntali, kako se da preko šolskega sistema vzpostaviti tudi interno pogovorno linijo. Zvonček je že ob sedmih najavil, da je enemu od Trojkinih sošolcev dolgčas in bi se rad pogovarjal. Najprej sem pomislil, da bi ga zbudil. Ampak ko sem ga videl, kako lepo spi, zavit v odejo kot kak mlad polhek v svoj rep, mi srce ni dalo. Pokril sem še Štirko, ki se vsako noč odkrije, in si pripravil zajtrk.

Hiša je bila čisto tiha, tako da sem v miru treniral skoraj celo uro in četrt. Več ni šlo, glava je odpovedala. Moral sem se preobleči, nato pa sem legel k Špeli in takoj zaspal.

Zbudil me je hrup iz kuhinje, od koder je dišalo kosilo. Golaž in polenta sta mi napolnila baterije. »Grem dol malo hodit. A greš z mano?« sem vprašal Špelo.

»Ne, bom počivala, ker sem bila spet predolgo pokonci!« me je zavrnila s knjigo v roki.

Prehodil sem dva kilometra. Ne ravno z lahkoto, zato pa s toliko večjo trmo. Med hojo sem razmišljal o prihajajočih vseh svetih. Kaj se lahko zgodi, če bodo ljudje množično drli na grobove? Saj je lepo, da se spomnimo rajnih. Ampak bolj od lučke na grobu, je pomembna tista, ki zanje gori v našem srcu. Tem, ki jih imate radi, to tudi povejte! Ne čakajte na »naslednjič«. Vzemite telefon in jih pokličite zdaj! Ali pa jim napišite mail. Ker, a veste, »naslednjič« je lahko že prepozno.

Do zdravnika Špela danes ni prišla. Tako ali tako ima le še pet dni do izteka izolacije, jaz pa še tri dni dlje.

Ponoči je dež opral Loko in 32. jutro nas je pričakalo mokro. Malo bolje sem se oblekel in po mokrem asfaltu odhodil svoja »zaporniška« dva kilometra. Razmišljal sem o komentarjih na mojo FB-objavo. Kakor da je vse skupaj en velik nateg in da korone sploh ni. Priznam, da sem nekomu nesramno odgovoril, naj pride k nam na kavo in se iz prve roke prepriča. Očitno smo ljudje res tako narejeni, da se učimo samo iz lastnih izkušenj.

Špela se je danes prvič po dobrem mesecu spet naličila. Popoldan sva namreč imela najavljen obisk TV-ekipe s Planeta. Odkrili so moje zapise in prosili za intervju. Ker meniva, da je pomembno, da ljudje slišijo resnico, sva pristala. Snemanje je trajalo skoraj celo uro. »A se lahko postavita sem?« »Res je čudovito ozadje!« »A imamo ton?«

Po snemanju smo se usedli. Vsak na svojo klop, z maskami, tri metre razdalje. In sproščeno klepetali! Najboljša stvar po dobrem mesecu – pogovor z nekom izven tvojega »plemena«.

Mulca sta ga nekaj »srala« in si prislužila dva dni brez elektronike. Ne moreš verjeti, kako dobrodošle so v takem primeru legokocke. Večer smo zaključili z likanjem izdelkov iz hama perlic. Vsak vonj je dobrodošel za treniranje voha, pa čeprav po zažgani plastiki.

Zaspala sva izmučena, ampak srečna. A veš, »tam zunaj« so ljudje, nismo sami!

Dan št. 33 se je začel z intervjujem, tokrat za časopis. He, he, postajava »medijski zvezdi«! Tudi tokrat smo sedli na klopi na dvorišču. »Oprostite, ampak v stanovanje ne spustiva nikogar!« V resnici nihče od ekipe niti ni imel želje po tem. Za vsak primer pa je bolje takoj postaviti pravila in se jih držati. Pogovor za »kakih dvajset minut« se je raztegnil na dobri dve uri.

Zanimivo je, kako terapevtsko deluje, ko lahko nekomu tretjemu »pojamraš«. Pa novinar je postavljal dobra vprašanja. In midva sva dajala konkretne odgovore. Fotograf je ujel čudovit trenutek in na sliki sva si bila celo všeč.

»Zdravnik začne ob enih,« je rekla Špela med pripravljanjem kosila. »Napiši mail, če te ne pokliče do šestih, pa magari pokliči sama!« sem ji predlagal. »Veš, da imajo zdaj celo norišnico!«

Po kosilu sem najprej dobro uro treniral za računalnikom. Ker je bilo čudovito vreme in je sonce lepo grelo, sem prepričal še Špelo, naj gre z mano ven. Medtem ko sem nabiral kroge po dvorišču, je brala knjigo. Zmogel sem skoraj dva kilometra in pol! To je najbrž čisto biološko. Ko je v bližini privlačna samička, se samčki toliko bolj potrudimo. Izvajamo razne trike, da bi nas opazila. Se mogoče začela zanimati za nas. In mogoče, ampak res samo mogoče, začela razmišljati tudi o nadaljevanju vrste.

Vztrajala sva do štirih, ko je sonce začelo izgubljati moč. Konec oktobra je in indijansko poletje je bilo letos res prijazno. Ampak samo kar se tiče vremena. Špelo sem kavalirsko spustil naprej. Nima smisla, da bi videla, da sem na poti v drugo nadstropje moral vmes dvakrat počivati.

Ob 16.30 je zazvonil Špelin telefon. Bil je zdravnik. Ker so bili mulci precej glasni, se je zaprla v spalnico. Slišal sem jo, ko je odgovarjala na vprašanja. Vmes se je celo zasmejala! Nisem šel za njo v sobo, ker ne maram vleči na ušesa. Skoraj tako zelo, kot ne maram, da drugi prisluškujejo meni. Pogovor je trajal in trajal. Sem pa tja sem razumel kako besedo ali cel stavek. »Še vedno utrujena«. »Brez kondicije«. »Ne more delati«. »Mora počivati«.

Po dobre pol ure so zvoki iz spalnice na lepem utihnili. Zdelo se mi je, da slišim smrkanje in ihtenje.

Vrata spalnice so se odprla. Špela je stopila v dnevno. Po licih so ji tekle solze, ko je široko nasmejana zavpila:

»Od jutri dalje konec izolacije za oba!!!«

»Oba?«

»Oba!«

Po 33 dneh izolacije smeva spet med ljudi.

Ko posije sonce, sveti zares močno!

(Se nadaljuje)