Skrivno razodetje Janeza D.

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 1. december 2006 / 05:00

Kdaj bo konec sveta? Odgovor na to vprašanje je prihranjen Božji previdnosti, piše v svetih spisih. Dr. Janez Drnovšek pa je v svojem odgovoru bolj konkreten: "Ni več vprašanje, ali se bo najhujši scenarij uresničil, temveč le kdaj. Morda že to zimo."

Kdo ne pozna Apokalipse, skrivnostnega Razodetja sv. Janeza Evangelista, sklepne knjige Svetega pisma, v kateri je sveti mož v grozljivih podobah napovedal, kako bo, ko se bo zgodil konec sveta? To je bilo v zgodovini velikokrat zelo aktualno vprašanje, človeštvo se je že večkrat znašlo v nadvse apokaliptičnih razmerah. Zadnje čase pa živimo tako, da se nam – vsaj v t. i. razvitem svetu – dozdeva, da nam še nikoli ni šlo tako dobro. In kdo bi (se) sredi samih dobrot spraševal, kdaj bo konec sveta!

No, tudi pri nas je takšen vsaj eden: predsednik republike dr. Janez Drnovšek, ki je kot državljan tudi predsednik Gibanja za pravičnost in mir (GPR). Če bi njega vprašali, kdaj bo konec sveta, bi vam namreč odgovoril, da kmalu, »morda že to zimo«. »Človeštvo še nikoli v svoji zgodovini ni bilo tako ranljivo. Nikoli niso bili ljudje tako odvisni od energije, ki prihaja od daleč, od trgovin in oskrbovalnih centrov, ki lahko delujejo le v normalnih razmerah. Nebogljenost sodobnega človeka v resni krizni situaciji je resnično grozljiva. Krive so države, krive so institucije, krivo je potrošništvo, kjer je dobiček edini motiv, ki vse poganja. A krivi smo tudi sami, ker smo svoje življenje na milost in nemilost prepustili naključju. Vendar kakor se stvari na svetu razvijajo, to ne bo več naključje. Ni več vprašanje, ali se bo najhujši scenarij uresničil, temveč le kdaj. Morda že to zimo.«

Tako je zapisal v eni svojih zadnjih »misli«, ki jih objavlja na spletni strani GPR. »Apokalipsa zdaj« je po njegovem povsem mogoča. Povzroči jo lahko dvoje: nenadni teroristični napad ali ekološka katastrofa velikih razsežnosti. »So danes velike katastrofe, ki bi presekale oskrbovalne tokove, nemogoče? Je nemogoč energetski mrk, ki bi za določeno obdobje ustavil vse tovarne, mline, štedilnike in hladilnike? Da o ogrevanju ne govorimo. Saj si vendar lahko zamislimo velike ekološke katastrofe ali pa teroristične napade velikih razsežnosti, ki bi za določen čas lahko povsem omrtvičili naše življenje. Kar spomnimo se orkana, ki je zbrisal New Orleans in nemoč sodobne ameriške države, da bi ljudem v stiski pravočasno pomagala. In strokovnjaki nam napovedujejo vedno več ekoloških katastrof. Pa tudi teroristični napadi niso noben privid, saj se varnostne službe po svetu ukvarjajo v glavnem le še z njimi. Med njimi kroži rek, da ni vprašanje, ali bo prišlo do terorističnega napada velikih dimenzij, temveč je vprašanje le, kdaj.«

Janezu D. v tem pisanju ni šlo le za splošna svarila, temveč tudi za konkretni napotek. Da bi si, ko bomo v dneh in tednih pred prazniki nakupovali vse mogoče, potrebno in še več nepotrebnega, nabavili tudi tisto temeljno zalogo najnujnejših življenjskih reči, s katerimi bomo lažje preživeli najhujše, ki se – kot rečeno – lahko zgodi prav kmalu, »morda že to zimo«. »Naši dedje in babice so vedno skrbeli za ozimnico, včasih tudi še naši starši. V tem letnem času so nabavljali življenjske potrebščine, ki so jim pomagale prebroditi zimo. V sebi so imeli še vgrajen občutek, da je zima težak letni čas in se je treba nanj pripraviti. Tisočletja so ljudje živeli tudi v strahu pred vojnami in nikoli niso bili povsem prepričani, da je varno živeti brez nujnih zalog. Še v dvajsetem stoletju se je ta občutek ohranil, saj sta svet pretresli dve svetovni vojni in vsakršnega pomanjkanja je bilo veliko. Izgubljati se je začel šele v zadnjih desetletjih, ko smo postajali vedno bolj prepričani, da bo sodobno potrošništvo že poskrbelo za vse. Kadarkoli lahko gremo v trgovino in nabavimo vse, kar potrebujemo. Zakaj bi si delali ozimnico oz. zaloge nasploh? Za tem prepričanjem pa ni prav veliko razmisleka, temveč le pozaba tisočletnih izkušenj. Sodobna civilizacija nas je uspavala v lagoden dremež, kjer nič kaj veliko ne razmišljamo, niti se ne zavedamo dejanskega stanja sveta.«

Kaj porečete? Jaz pravim tako: Bog ne daj, da bi se res zgodilo, kar napoveduje predsednik in »morda že to zimo«. Po drugi strani pa te možnosti preprosto ni mogoče povsem zanikati. Potrošniška civilizacija nas je v teh rečeh dejansko »uspavala v lagoden dremež«, zaslepljeni od njenega blišča ne vidimo več bistva stvari, naš pogled je zastrt. In veste, kaj pomeni apokalipsa? Starogrška beseda apokalypsis (tako beremo v uvodu v razodetje v zadnjem prevodu Svetega pisma v slovenščino) pomeni odkritje, odstiranje. Apokalipsa v svetopisemskem smislu je zato »odstrtje zastora, ki pred človeškimi očmi skriva Božje načrte s svetom«. Pogled, ki se nam pri tem odkrije, nikakor ni prijazen, nasprotno, je »neprijeten, srhljiv, nenavaden, tuj«; neprijeten in srhljiv pri Janezu Ev., nenavaden in tuj pri Janezu D.

Povsem se zavedam, kako nesmiselno bi bilo, če bi v tem pisanju in predprazničnem času vabil k ponovnemu ali prvemu branju Janezovega Razodetja ali k nakupu ozimnice po nasvetu Janeza D. Hkrati verjamem, da je tisto, kar pišeta, preprosto res. Resnica je slej ko prej zakrita, vedno znova jo je treba odkriti. Tu in zdaj, »morda že to zimo«.