Planinski ali Kernerjev mak

Besedilo: Jurij Kurillo
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 12. avgust 2024 / 10:00

Ko se s težavo pretikamo skozi kakšno melišče Karavank, Julijskih ali Kamniških Alp, nas na ozki poti tu pa tam pozdravi prav rastlinski lepotec, mak, ki je rumen, ne pa rdeč kot njegov poljski bratranec. Mimogrede, ta je postal po naših poljih že redek, saj ga pridno preganjajo s strupenimi herbicidi ...

Kernerjev mak (Papaver kerneri) je eden od treh planinskih makov, ki jih najdemo v naših gorah. Druga dva sta še retijski in julijski mak (z belimi cvetovi). Ima dva do tri pernato deljene liste, iz katerih izraščajo posamezna stebla s štiridelnimi rumenimi, včasih tudi oranžnimi cvetovi. Cveti od julija do avgusta nad 2000 metri subalpskega in visokogorskega pasu, naplavljen tudi niže.

Vsi maki vsebujejo mnogo strupenih spojin, ki delujejo predvsem na živčni sistem.

Za pravilno, znanstveno opredelitev neke rastline ali živali uporabljajo dandanes strokovnjaki poleg navajanja rodu in vrste še avtorja opisa tega živega bitja. To je v mnogih primerih sam Carl Linné, švedski »oče sistematike«, ki je ta sistem izumil, ne pa vedno. Tako je naš mak opisal avstrijski zdravnik in botanik August von Hayek (1871–1928) in se njegovo znanstveno ime glasi: Papaver kerneri Hayek. V vzornem botaničnem albumu Florula Slovenica – Cvetje slovenske dežele (Založba Narava, Kranj, 2015), za katerega je prispeval fotografije zdravnik dr. Luka Pintar, besedilo pa botanik mag. Andrej Seliškar, najdemo tudi podatke o avtorjih popisov rastlinskih vrst. Med njimi je domala polovica po osnovnem poklicu zdravnikov. Zakaj? Ta poklic je imel tudi znameniti Šved Carl Linné. V predklinični dobi medicine so imeli zdravniki na voljo kaj malo učinkovitih zdravil – nekaj mineralnih snovi, največkrat pa so to bile bolj ali manj preverjene zdravilne rastline. Mnogi, zlasti samostanski bratje, so jih gojili v posebnih zdravilnih vrtičkih, kakršnega lahko najdemo na primer še danes v samostanu Olimje. Tradicijo pa nadaljujejo tudi zeliščarji, ki so zmotno prepričani, da »za vsako človeško bol prava roža raste ...«