Tragedija za enaindvajseto stoletje

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 21. junij 2024 / 06:39

Prejšnji teden si je prvo občinstvo v avditoriju na prostem, na ploščadi ob Tržnici Medvode, ogledalo premiero Sofoklejeve tragedije Antigona v režiji Janeza Venclja in izvedbi Združenega medvoškega gledališča. Več kot uspešno nadaljevanje uprizoritve Kralj Ojdip izpred treh let.

Pogled v zgodovino tokratne obsežne produkcije Združenega medvoškega gledališča (ZMG) nam pove, da gre na neki način za logično nadaljevanje uspešno izvedenega projekta Kralj Ojdip iz leta 2021, ki je opogumil dramaturga in režiserja Janeza Venclja, da tudi v letošnjem letu, ob 30-letnici Občine Medvode, v zunanjem okolju poseže po še eni Sofoklejevi gledališki klasiki, tokrat tragediji Antigona. Petnajstčlansko igralsko ekipo tvorijo članice in člani iz gledaliških sekcij medvoških društev, stari od 14 do 75 let. Med njimi so tako igralci z bogatimi izkušnjami kot taki, ki se v gledališču preizkušajo prvič.

K izboru ene najbolj znanih in po vsem svetu mnogokrat uprizorjenih grških tragedij, v zadnjih letih smo jo v različnih izvedbah lahko videli tudi na slovenskih odrih, je Venclja, kot je zapisal, navedla tudi zgodba Antigone, ki kaže, kako usodni so lahko koraki v razdvojenem svetu. Ugotavlja, da gre za občutje, ki je tako blizu tudi našemu času.

Zgodba je znana. Oče Antigone mora v izgnanstvo, sinova Polinejk in Eteokel se borita za prestol. V boju oba umreta, prestol pa zasede njun stric Kreon, ki prepove pokop Polinejka, saj naj bi se ta v nasprotju z Eteoklom boril na napačni strani. Antigona se temu upre in hoče pokopati oba brata. Kreon, vladar Teb, jo kaznuje in jo ukaže zazidati v votlino. Po prerokbi starega modreca Tejreziasa si Kreon premisli, a prepozno, Antigona si vzame življenje, z njo pa tudi njen zaročenec, vladarjev sin Hajmon.

Že samo prizorišče predstave na prostem, ki so ga v ZMG tudi tokrat izbrali na platoju ob tržnici, torej v središču Medvod, deluje kot antično gledališče. Gledalci imamo občutek, da smo zraven, sredi dogajanja. Ko Tebanci (zbor, straža …) po »odru« pobirajo liste, jih prebirajo in zmečkajo ter zavržejo, ko gre za »njihove«, ali zvijejo v zvitke ter shranijo, ko gre za »naše«, s čimer režiser že na začetku simbolno opozori na temo predstave, in tudi ko v prvem prizoru sledimo pogovoru Antigone (igra jo Damjana Jenko) s sestro Ismeno (Špela Rožič), ko se prva odloči za upor proti Kreontovi (Matej Ulčar) prepovedi. Nastopajoči imajo maske, ko govorijo, in jih predvidoma snamejo, ko stopijo iz kadra v temnejši del prizorišča oziroma sedejo na manjše stebričke, ki – razsejani po »Tebah« – dopolnjujejo odlično scenografijo Zorana Lesjaka (KUD Veselih umetnikov). Vladar je največkrat na dvignjenem podestu, na prestolu, ki vizualno deluje kot velika skala. Tu potekajo ukazi, zagovori, obsodbe, prerokbe …

Janez Vencelj je za predlogo uporabil prevod Antona Sovreta, predstava poteka v verzu, kar od igralcev zahteva dodatno spretnost, hkrati pa ob kostumografiji (Barbara Drmota, Rosalie Reya), domiselni svetlobi, ki jo prispeva tudi kopica malih ognjev, občinstvu dodatno krepi vzdušje antičnega gledališča. Pri tem posebej velja omeniti glasbeni del predstave, ki je zaupan metalski skupini Dekadent. Ta ob usodnih odločitvah z verzi iz tragedije na žanru primeren hrupen, mestoma grob način »igra« premore in med seboj povezuje posamezne prizore. Sodobna glasba sicer deluje kot kontrast klasičnemu gledališču, a se hkrati ne moremo znebiti občutka, da bi tako glasbo, če bi jo seveda poznali, uporabili tudi v antičnem gledališču.

V projektu je sodelovalo več kot trideset ljudi, mnogih na tem mestu ne omenjamo, a so kot ZMG še kako zaslužni za celoto predstave Antigona. Gre za spektakel, ki si ga nedvomno velja ogledati.