Majakovski: O tem

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 17. junij 2024 / 13:25

»Vladimir Majakovski je 14. aprila 1930 v Moskvi, kjer je bil ta dan nenavadno sončen, šestintridesetleten v svoji delovni sobi v stanovanju v Lubjanskem prehodu, kjer je v nekonvencionalni družinski skupnosti živel skupaj s svojo muzo Lili Brik in njenim možem Osipom Brikom, z revolverjem mavzer ustrelil samega sebe. Meril je v svoje srce. Malo manj kot dvanajst let prej je v svojem znamenitem Levem maršu dal besedo 'tovarišu mavzerju'. To je bil spev revolucionarnega zanosa. Kuharica, ki je Majakovskemu v času njegove samoizolacije leta 1923, ko je pisal pesnitev O tem, prinašala hrano, je njegovemu prijatelju Romanu Jakobsonu pozneje pripovedovala, da je, ko je izvedela za njegov samomor, stekla v stanovanje Brikovih in ga videla, kako je ležal in umirajoč rjovel kot lev. Toda ne – Majakovski, ki je v pesmi Pogovor s fininšpektorjem /finančnim inšpektorjem/ o poeziji pisal o rimah, ki ubijejo takoj, ko človek nameri, in v svoji poslovilni pesmi, uvodu v poemo Na ves glas, o naslovih lastnih pesnitev kot o puškinih ceveh, od katerih je vsaka neizprosno uprta v cilj, je tudi s strelnim orožjem meril precizno. Igralka Veronika Polonskaja, njegova zadnja ljubezen, ki je bila edina priča njegovemu samomoru in ki jo je Majakovski v poslovilnem pismu imenoval za članico svoje družine, je povedala: potem ko je bila pri njem in je hotela oditi od njega na gledališko vajo, čeprav jo je prosil, naj ostane z njim in ga nikoli več ne zapusti, je v trenutku, ko je bila na drugi strani vrat, zaslišala strel; stekla je nazaj k njemu; on jo je gledal in poskušal je dvigniti glavo; bilo je videti, da hoče nekaj reči, toda njegove oči so bile že mrtve. In potem je glava omahnila. Ko je malo pozneje prišel Boris Pasternak, pa se mu je izraz na obrazu mrtvega Majakovskega zdel izraz, s katerim nekdo svoje življenje začne, ne pa konča.« (str. 147–148)

To je začetek spremnega eseja Miklavža Komelja, ki je pesmi Majakovskega v tej knjigi tudi izbral in prevedel. Iz gornjega navedka izvemo, kako je pesnik umrl. Vladimir Vladimirovič Majakovski (1893–1930) je veljal za pesnika sovjetske revolucije, nad katero se je sprva navduševal, nato pa se je od dogajanja kritično distanciral in postal njegova žrtev. Sicer pa nam tu ne gre za to, ampak za njegove pesmi. Pred sto leti je z njimi navduševal množice, zdaj se nad njimi navdušujejo samo še izbranci, a vam zagotavljam, da so vredne ponovnega branja. O resničnosti te trditve pa se lahko prepričate prav z branjem te knjige. Toliko o tem.