Sestra je ena, nožev pa več kot sto

Slovenski lingvistični atlas je projekt, v okviru katerega je zbrano velikansko bogastvo slovenskih narečij. Na podlagi podatkov, ki so jih raziskovalci začeli zbirati že v sredini prejšnjega stoletja, so doslej na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU izdali tri dele jezikovnega atlasa s komentarji. Tretjo knjigo, ki je izšla konec lanskega leta in ki za 109 enobesednih knjižnih besed prinaša več kot 3400 narečnih ustreznic iz tematskega sklopa kmetovanje, je pred kratkim v radovljiški knjižnici A. T. Linharta predstavila urednica dr. Jožica Škofic.

»Kako se reče tisti snovi, ki nam jo dajejo čebele? Med ... strd. Krožci na jezikovni karti oz. zemljevidu kažejo, kje ji rečejo med, kvadratki, kje strd. V Radovljici, poglejte, je oboje. Naša babi pa vpraša: 'A ti dam kaj medi?' In tako reče tudi moj mož: 'Malo medi bom dal na kruh.' Torej ne tako kot v knjižnem jeziku, kjer rečemo, da nimamo medu ali meda.«

Tako slikovito je dialektologinja dr. Jožica Škofic, strokovnjakinja s področja narečnih govorov, na nedavnem predavanju v radovljiški knjižnici z družinsko izkušnjo prikazala pestrost slovenskih narečij.

»Oboje je prav, ampak v narečju, ne v knjižnem jeziku,« je pojasnila in dodala: »Beseda med ima lahko več pomenov, ob tistem najbolj poznanem in razširjenem z besedo med ponekod poimenujejo tudi pijačo iz medu, medico. Tako ji na primer rečejo v Ziljski dolini, kjer medu sicer pravijo strd.«

Izkušnja iz otroštva je vplivala na poklicno pot

Kako in kje določeni stvari rečejo po domače, torej v narečnem govoru, je natančno razloženo v Slovenskem lingvističnem atlasu, katerega urednica je jezikoslovka Jožica Škofic, sodelavka Oddelka za dialektologijo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, predavateljica na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

»Sama sebe največkrat predstavim kot štajersko Gorenjko, saj sta se moja starša iz Slovenskih goric oziroma s Kozjanskega na Gorenjsko, kjer sta našla zaposlitev, priselila konec petdesetih oziroma v začetku šestdesetih let,« je pred časom povedala v pogovoru za radovljiški občinski časopis Deželne novice. »Kraj mojega otroštva je Kamna Gorica, kjer sva z mlajšo sestro odraščali v druženju z otroki drugih delavcev, ki so prav tako prihajali iz različnih slovenskih pokrajin. Zdi se mi, da je prav ta izkušnja z mnogimi različicami govorjene slovenščine močno vplivala tudi na mojo poklicno izbiro.«

Družina se je kasneje preselila na Srednjo Dobravo, zdaj pa z možem živi na Ovsišah pri Podnartu.

Slovenski lingvistični atlas

Na predavanju v Radovljici se je posebej posvetila tretji knjigi Slovenskega lingvističnega atlasa, delu, ki za 109 enobesednih knjižnih besed prinaša več kot 3.400 narečnih ustreznic iz tematskega sklopa kmetovanje.

Kot rečeno, gre za tretje knjižno delo v sklopu Slovenskega lingvističnega atlasa; ta od leta 2011 izhaja na podlagi arhiva zapisov, ki so jih jezikoslovci začeli zbirati pred skoraj osemdesetimi leti in jih v zbirko dodajajo še danes. Delo je zasnoval Fran Ramovš, eden največjih slovenskih jezikoslovcev z začetka dvajsetega stoletja.

»Zamislil si je kraje, kjer bo treba raziskati narečja oziroma krajevne govore, zamislil si je vprašalnico, s pomočjo katere bodo raziskovalci ugotavljali, kakšni so posamezni krajevni govori, in zamislil si je tudi, kako bo delo potekalo,« je pojasnila dr. Škofic.

Prvi zapisi so nastali leta 1948, ko je Tine Logar, Ramovšev učenec, najprej zapisal govor svojega domačega kraja Horjula, zadnji zapisi, predvsem z roba slovenskega jezikovnega prostora, še vedno nastajajo.

Petnajst pomenskih polj, več kot štiristo krajev

Raziskovalna mreža, kot si jo je zamislil Ramovš, je najprej zajemala dvesto krajev, do danes je narasla že na 417 krajevnih govorov. Številko T001 tako nosi Brdo pri Šmohorju v Ziljski dolini v Avstriji, ena zadnjih dodanih točk pa je Ravna Gora v Gorskem kotarju; točke na Hrvaškem so namreč dodali šele v zadnjih desetih letih; 28 krajev, kjer so popisovali narečni govor, je v Italiji, 41 v Avstriji, dve točki sta na Madžarskem in sedem na Hrvaškem. Radovljica je na primer označena s številko T201, T200 je Breg pri Žirovnici, T199 Slovenski Javornik, T202 pa Kropa, T203 je Ljubno, T204 pa Lom pod Storžičem ...

»S številko T406 je označen kraj Ženavci na Gradiščanskem v Avstriji, a preden bi tamkajšnji slovenski krajevni govor uspeli zapisati na terenu, Slovencev v tem kraju ni bilo več ...« je na ogroženost slovenskih govorov na robu slovenskega jezikovnega prostora v zamejstvu opozorila Jožica Škofic, ki je tudi sama veliko delala na terenu; med drugim je od leta 1993 popisovala krajevni govor v Kropi in o njem leta 2019 izdala znanstveno monografijo.

Vprašanja so v Slovenskem lingvističnem atlasu razdeljena na 15 pomenskih polj: človeško telo, bolezni, družina, hiša, orodje, obleka, prazniki, vas, pokrajina, planina, živali, rastline, čas, štetje in razno (značilne obrti ipd.) ter tako imenovana gramatična vprašanja, s katerimi se sprašuje po značilnih glasovnih razvojih in oblikoslovnih značilnostih besed.

Prvi del, tematski sklop človek, je izšel leta 2011, v njem je obravnavanih 151 vprašanj iz tematskega sklopa telo, bolezni in družina. Druga knjiga Slovenskega lingvističnega atlasa, ki obravnava 88 vprašanj na temo kmetija, je izšla leta 2016, tretja knjiga z besedjem iz tematskega sklopa kmetovanje pa novembra lani. Vse knjige so v elektronski obliki prosto dostopne na spletu.

Neskončna količina podatkov

Doslej so tako strokovnjaki v treh knjigah analizirali skupaj 354 vprašanj, zastavljenih enobesedno, na primer las, oko, trepalnice, obrvi, usta, zob; hiša, postelja, žlica, vodnjak, tnalo; kmet, senožet, dera, voz, mlin, kositi, ličkati ... Za teh 354 enobesednih knjižnih besed so zbrali več kot sedem tisoč narečnih ustreznic. »To pomeni, da so slovenska narečja neverjetno bogata. Seveda se zgodi, da imamo za eno knjižno besedo tudi eno samo narečno ustreznico: sestri na primer se v vsej Sloveniji reče sestra in nosu se povsod reče nos, tudi slama je povsod po Slovenskem samo slama. V različnih izgovorih, pa vendarle. Za veliko večino pojmov, izraženih z eno knjižno besedo, pa je v različnih narečjih in krajevnih govorih v rabi več različnih poimenovanj – za nekatere pojme tudi več kot šestdeset, celo sto različnih narečnih besed in besednih zvez; za žepni nož jih je na primer kar 165.« Vsaka je v komentarju ob jezikovni karti Slovenskega lingvističnega atlasa tudi predstavljena – izvemo lahko, od kod je prišla v slovenski jezik in kako je zgrajena.

V pripravi je četrti del

Trenutno je v pripravi četrti del Slovenskega lingvističnega atlasa. Izšel naj bi v treh letih in zajemal vprašanja, povezana z vasjo in tradicionalnimi obrtmi. »Naslednji zvezki bodo namenjeni vprašanjem, povezanim s Cerkvijo, ki je pomemben del slovenske tradicionalne kulture, s prazniki in prazničnimi jedmi ... Knjige, ki jih bomo pripravili v prihodnjih letih, bodo obravnavale še živali, domače in divje, rastline, pokrajino, vreme, letne čase ..., na koncu pa nas čakajo še predstavitve števnikov, pridevnikov, zaimkov in glagolov ter glasoslovne karte. Dela je še zelo veliko,« je načrte za prihodnost strnila dr. Škofic.

Večina gradiva je sicer tudi za prihodnje knjige že zbrana. »Zelo se trudimo, da bi v naslednjih letih natančno popisali še okrog petdeset govorov, ki nam jih doslej še ni uspelo posneti in zapisati; to delamo hkrati s pripravo posameznih atlasov. Izkušnje na terenu nas opozarjajo, da smo zadnja generacija, ki bo lahko z obstoječo vprašalnico dokončala projekt.«

Narečja ne izginjajo, se pa spreminjajo

Narečja, pravi strokovnjakinja, sicer v nasprotju s splošnimi prepričanji ne izginjajo, se pa skupaj z načinom življenja njihovih govorcev zelo intenzivno spreminjajo.

Starejši govorci v njeni domači Lipniški dolini so na primer v splošnem govorili vsaj tri različne govore: Kroparji enega, Lipniška dolina z Dobravami drugega in Rovtarji tretjega. »Otroci, ki danes hodijo v lipniško šolo, vsi govorijo približno enako gorenjščino, a še vedno se njihovi govori nekoliko razlikujejo med seboj in tako tudi glede na govor vejo, kdo je doma iz Krope, kdo pa na primer iz Kamne Gorice.«

In še nekaj je v zadnjem obdobju postalo jasno, predavateljica ugotavlja z nemalo zadovoljstva: »V tem našem globalizirajočem se svetu postaja lokalno okolje vedno pomembnejše. In mladi se radi istovetijo z njim. Čutijo pripadnost domačemu kraju in to pripadnost velikokrat izražajo prav z govorom. Mladi komunicirajo, ustvarjajo in celo organizirajo številne prireditve v narečju, da na ta način pokažejo svojo posebnost in pripadnost domačemu okolju.«