V taborišču počasne smrti
Danes, ko pišem to zgodbo, 24. aprila 2024, je 79. obletnica, ko sem vstopil v taborišče počasne smrti. Bil sem namreč prisiljeno mobiliziran nemški vojak. Rojen sem bil leta 1927, še ne polnoleten, ko smo bili odpeljani iz Maribora – 20. junija 1944 v nemško deželo. Prvo v »Reicharbetsdienst« v mesto Bregenz pri Bodenskem jezeru. Tam smo bili štiri mesece, nato pa v redno nemško vojsko. Po končanem vojnem usposabljanju so nas poslali 20. aprila 1945 na zahodno fronto, kjer so se bojevali ameriški vojaki. Še istega dne sem bil ujetnik pod ameriško komando. Proti koncu druge svetovne vojne je bilo sedem milijonov nemških ujetnikov, od katerih jih je en milijon umrlo zaradi lakote. Jaz sem bil ujet v dobri osebni kondiciji v 17. letu starosti in sem lažje prenašal lakoto kot kolegi, ki so bili prej po dve in tri leta v vojski. Čez nekaj časa so nas razdelili po nacionalnostih, Slovenci smo bili transportirani v Francijo, v taborišče Marseillu, kjer je bil pravi pekel za človeka! Avgusta 1945 smo bili odpuščeni in 17. avgusta z vlakom pripeljani v Slovenijo. V Sloveniji smo bili teden dni zaprti v Celju, nato teden dni v Ljubljani, kjer so nas zasliševali, zakaj smo šli v nemško vojsko. Od tam smo bili izpuščeni na prostost. Ko sem prišel domov, me domači niso poznali, saj sem bil tako dehidriran, da sem tehtal le 57 kilogramov. V Jugoslaviji so nas imeli za »švabske vojake«, imeli smo težave s službo. V samostojni Sloveniji smo imeli pametne in poštene vladarje, ki so poznali naše razmere, in smo dobili status žrtve vojnega nasilja in s tem vse pripadajoče pravice. Hvala, slovenski voditelji!
Vse strahote v teh ameriških taboriščih, kjer so vojni ujetniki umirali od lakote, lahko preberemo v knjigi Druge izgube, ki jo je napisal kanadski pisatelj in založnik James Bacque, v slovenskem prevodu jo je izdala založba Ciceron iz Mengša. Obogatimo si obzorje duha.
Alojz Senekovič