Midva (1)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / torek, 3. oktober 2006 / 05:00

Ne vem, kakšne občutke zbujajo v vas pravkar poročeni pari, ki jih srečate ob sobotnih nakupih ali pohajkovanjih po mestih. Lepo je videti ljudi, ki verjamejo v ljubezen in ustvarjajo skupno srečo. Vsi, ki smo poročeni že dalj časa, se najbrž spomnimo svojih prvih začetkov, neuspešnih sprememb na svojih partnerjih in spoznanj, ki jih prinese skupno življenje. Nekje sem prebrala modro misel, da vse tisto, kar te danes moti pri partnerju, te bo čez deset let motilo še desetkrat bolj. Ljudje se običajno kaj bistveno ne spreminjamo. Lahko zorimo kot hruške in se trudimo, da damo od sebe najboljše, toda sorta hruške ostane vedno ista. Spremembe nastanejo ponavadi takrat, ko nas v to prisilijo okoliščine in uvidimo svoje značajske napake. Na partnerjeve ugovore in pripombe se največkrat odzivamo z obrambo in z različnimi izgovori, ne da bi razmišljali, kakšno je njegovo doživljanje. Če se že na partnerja ne odzivamo tako, kot bi se morali, pa nas prav gotovo nekega dne preseneti odsev našega vedenja na naših otrocih. Mimo tega ne moremo in prav otroci so ogledalo naše družine in odnosov znotraj nje. Kar pomeni, da v njih vidimo tudi naš partnerski odnos. Ena najbolj pogosto uporabljenih besed v duhovnem smislu je bila v letošnjem letu beseda – zavedanje. Nikdar prej je nismo toliko uporabljali in vprašanje je, koliko je to del modnega obnašanja in koliko ljudi se v resnici zaveda njenega pomena. Kajti prav zavedanje svojih misli, občutkov, dejanj, posledic svojih odločitev dela iz ljudi to, kar smo. To je ena izmed osnovnih sestavin, ki jih potrebujemo, če želimo imeti kvalitetne odnose z drugimi in seveda tudi s samim seboj. Prepogosto se namreč dogaja, da posegamo po instant rešitvah, ne da bi se za hip ustavili in pomislili, zakaj in kako se nam nekaj dogaja. Za to, da najdemo prave rešitve, pa potrebujemo mir in čas. Šele takrat lahko pogledamo, kje smo in s kom. Smo si blizu ali daleč in kam želimo? Gremo skupaj ali vsak zase?