Kapa na kepci

Kepa (2143 m) - Lepotica zahodnih Karavank je zadnji dvatisočak v verigi. Mogočna gora s piramidno obliko je vidna daleč naokoli. Pred dobrimi 15 leti je bil dostop s slovenske strani prepovedan.

V petek so za konec tedna napovedali lepo vreme, tudi v visokogorju. Zazvonil je telefon, izrečenih je bilo nekaj besed in že smo bili dogovorjeni, da gremo v soboto na Kepo, na damo v Karavankah, ki je 11 metrov višja od Storžiča in 93 metrov nižja od Stola. Vožnja proti Belci zgodaj zjutraj ni obetala lepega dne; nad nami so se namreč podili oblaki. Ja no, kar bo, pač bo. "Pa pejmo!"

Peljemo se po cesti proti Gozd Martuljku. V Belci, malo naprej od S ovinka, zavijemo desno na gozdno pot in se ob potoku Belca začnemo vzpenjati mimo Šteng in Riglja, skozi krajši tunel, vse tja do rampe z napisom: Ob vaši vrnitvi bo rampa zaprta! Nekdaj se je dalo z avtom priti še precej višje, a nekoč je minilo. Markirana pot nas usmeri desno, preko potoka in strmo skozi gozd. Pot se vije v okljukih, dolgih od 10 do 20 metrov preko poseke. Običajno se s te poseke vidi vsaj delček Kepe, a tisto jutro ga nismo videli. Bila je megla in le upali smo, da se ne bo ulilo. Na vrhu poseke prečkamo gozdna cesta; prvič. Na drugi strani nas ponovno čaka pot skozi gozd, ravno tako dokaj strmo. Zanimivo je, da je gozd tiste sorte, ki je idealen za rastišče jurčkov. A žal, nismo našli niti enega. Na vrhu je ponovno cesta in najbolje je, da do nekdanjega parkirišča, do kamor se je nekoč dalo pripeljati z avtomobilom, krenemo kar po njej. Na parkirišču zavijete levo navzgor in v nekaj korakih ste pri Anna Hütte (1587 metrov). Od tam nas bo pot vodila proti Mali Kepi (Kleine Mittagskogel). Mala Kepa je bil tudi edini vrh, ki je bil tisto soboto odet v sonce. A le njena špica, in še to zelo kratek čas.

Pot bo potekala skoraj po grebenu, skozi pritlikave gorske borovce. Še dobro, da je jesen, sicer bi znalo biti med borovci vroče kot v kotlu. Ko boste prečili Malo Kepo, vas bo na drugi strani čakalo nekaj metrov jeklenice in nekaj klinov. Ni nevarno in prepadno, a za boljši občutek več kot dobrodošlo. Pot proti vrhu poteka po ruševju in skrotju, vmes je tudi nekaj zemlje. Dokaj zoprna pot, vendar dobro speljana, kar je pomembno predvsem pri sestopu.

Bolj smo se približevali vrhu, bolj nam je postajalo jasno, da se Kepa pripravlja na jesen in mrzlo zimo. Dama Karavank se je namreč odela v kapo in nam zastrla pogled na vse strani neba.

Pot nas bo najprej pripeljala na slovenski vrh, na Kepo, kjer sta vpisna knjižica in žig. Nekaj korakov naprej je še avstrijski vrh, Mittagskogel, kjer stoji visok aluminijast križ. Megla in veter sta nas prisilila, da smo se toplo oblekli, a kmalu sem nase navlekla še kapo in rokavice. Priznam, da me v hribih že dolgo ni tako zeblo. A ker smo bili vsi skupaj optimisti, smo čakali eno uro, da bo močno sonce, ki se je občasno nakazovalo, prodrlo skozi meglo in nam namenilo nekaj sončne toplote. A naš optimizem je bil zaman. Le še bolj nas je zeblo. Pri malici so nam družbo delale kavke. Ne morem se jim načuditi; kot oglje črn trup, oranžne nožice kot pomaranča ter rumen kljun kot limona.

Ko smo sedeli pri križu na avstrijski Kepi, sem naenkrat rekla: "Tukaj spodaj nekje je Osojsko jezero, kajne?" Vendar nisem pokazala prave smeri. Neverjetno, kako megla vpliva na našo orientacijo. Skratka, v lepem vremenu je razgled s Kepe čudovit. Na vzhodu se vam odpre celoten greben preko Dovške Babe do Golice, na jugu se s Triglavom gledate iz oči v oči. Na severozahodu se v zrak bohoti Grossglockner. Razgledna gora, če ste na njej v pravem trenutku.

Sestopimo po poti vzpona. Nekaj previdnosti je potrebne na vršnem delu, kjer sta ruševje in skrotje, pravi balzman za noge pa je tisti del poti, kjer hodimo po zemlji posuti z debelo plastjo smrekovih iglic. Na poti navzdol smo se ves čas obračali nazaj navzgor proti vrhu Kepe, a dama je bila ves čas odeta v megleno in oblačno kapo. Tudi nam na vrhu ni preostalo drugega in kar dobršen del poti nazaj navzdol smo vztrajali v toplih oblačilih. Bolj smo izgubljali na višini, lepše je bilo vreme. Na enem od ovinkov, kjer je Kepa lepo vidna, so me prijatelji, ki so hodili nekaj metrov za menoj, vprašali: "A se vid' Kepa?" A moj odgovor se je žal glasil: "K'e pa!"