Sto ena zgodba z avtobusa

Ne deset, ne sto, na stotine zanimivih dogodivščin se mu je pripetilo, mnoge smešne, šaljive, vesele, a so bili tudi resni, žalostni, osupljivi dogodki. Vse zgodbe so resnične in zapisane v knjigi 101 zgodba z avtobusa avtorja Tonija Kajbiča.

Tržičan Anton Kajbič mlajši, čeprav najraje vidi, da napišemo kar Toni, ker ga pod tem imenom tudi najbolj poznajo, pravi, da mu je bil poklic voznika položen v zibelko. »Že kot otrok sem se navduševal nad kamionom, svojo prvo in edino igračo, tudi moj oče je bil poklicni voznik. Kadar je bil na dvorišču pred blokom parkiran službeni kamion, sem tudi po ves dan navdušeno obračal volan.«

Po osnovni šoli se je najprej vpisal v čevljarsko šolo v Kranju, a po dobrem letu dni ugotovil, da ta ni prava zanj. Potem se je pridružil vojaškemu usposabljanju v takratni JLA, po zaključenem vojaškem stažu pa je opravil vse izpite za poklicnega voznika, čez nekaj let tudi ustrezno kategorijo za avtobus. Najprej se je zaposlil kot voznik tovornjaka in pri tem ostal 15 let, potem pa je 25 let, vse do upokojitve, vozil avtobus. »Misel, da bi Toni zapisal dogodke z avtobusa, se je prvič pojavila v oktobru 2018, ko se je upokojil in je pisanje knjige uporabljal le kot obrambo proti obilici vprašanj, s čim se bo ukvarjal v novem življenjskem obdobju,« je, ko je lani knjiga z naslovom 101 zgodba z avtobusa izšla, v spremni besedi napisal Vili Grdič, ki je knjigo uredil. »Nekdaj le spomini, danes pa izdelane zgodbe nas popeljejo v čas od poznih sedemdesetih let do leta 2018.«

Ohranil žargon avtobusnih voznikov

Knjiga je, kot poudarja Toni Kajbič, plod trdega dela več udeleženih. Ob njem nosi veliko zaslugo Marjetka Slabe, ki je po nareku zapisovala resnične zgodbe iz njegove avtobusne kariere. Te nudijo edinstven pogled v avtorjev značaj, razmišljanje in odzive na posamezne pripetljaje, tako smešne kot resne. Prikazujejo, kaj vse se dogaja v zakulisju dela poklicnih voznikov. Kot je zapisano: »»Marsikdo si morda misli, da se vozniki vsak dan usedejo za volan, odpeljejo po že poznanih poteh, mirno zaključijo delovnik in naslednji dan vse ponovijo. Zgodbe kažejo, da ni vedno tako – celo nasprotno.«

V zgodbah je ohranjen žargon avtobusnih voznikov, ki vključuje tudi narečne in starejše pogovorne besede. Na primer kibic (majster), ki označuje šaljivca, nekoga, ki izvaja potegavščine, pa kilar, kar je hladilnik, klocna, ki je trikotni podstavek, pogosto uporabljen za dvigovanje vozila ...

Ilustracije v knjigi so delo Benjamina Tajča, oblikovala jo je Andrejka Belhar Polanc, izdalo pa Združenje šoferjev in avtomehanikov (ZŠAM) Tržič, čigar ponosno uniformo že dolga leta nosi tudi Toni Kajbič, še vedno eden najaktivnejših članov in prostovoljcev tega združenja, tudi odlikovan. Knjigo so podprli številni sponzorji.

Ni vse zlato, kar se sveti

Zgodbe z naslovom Ni vse zlato, kar se sveti pa ni v knjigi. Toni jo je lani prijavil na natečaj Zgodbe mojega kraja: Kako smo se nekoč prevažali, ki ga je razpisala Mestna knjižnica Ljubljana. Je pa to zgodba, ki ga ob spominih še vedno pretrese in se je pripetila med vožnjo na kopalni izlet na Debeli rtič pred dvajsetimi leti »Peljal sem eno leto star avtobus, torej skoraj novo vozilo. Bil je poln upokojencev, med njimi je bilo tudi osem otrok. Po teh cestah sem peljal že neštetokrat, lahko bi jih prevozil v miže. Le kaj me lahko preseneti?« Tempomat je imel na avtocesti nastavljen na sto kilometrov na uro, ko sta počili dve gumi. »Ves avtobus se je tresel in poskakoval, tudi volan ni dal miru in me z vibracijami dodobra stresel. Po feltnah (platiščih) je avtobus drsel od petdeset do sto metrov.« Izteklo se je varno za vse potnike, še policist je Toniju dal roko, da je pri taki hitrosti in nemogočih okoliščinah preprečil nesrečo. Po menjavi gum so nadaljevali vožnjo, ko se je izpod avtobusa začelo kaditi ... Zgodba je imela srečen konec zaradi Tonijevega prisebnega ravnanja, znanja in tudi nekaj sreče. »Dogodka se še danes spominjam z bolečino v srcu, ponosom v duši in rosnim očesom.«

Štirideset let asfalta je bilo dovolj

Tako pravi Toni, ki pa ostaja aktiven pri ZŠAM, Karitas, sodeluje s Svetom za preventivo in vzgojo v cestnem prometu, Agencijo za varnost prometa, je član tržiškega društva upokojencev, kjer tudi poje pri pevskem zboru in keglja, je član Zveze veteranov vojne za Slovenijo, član Zveze slovenskih časnikov ... Na mnogih področjih tudi odlikovan, najbolj pa je ponosen na republiško priznanje za vzorno upravljanje motornih vozil v javnem cestnem prometu, za tovariški odnos do ostalih udeležencev v prometu in varno vožnjo. Nihče od njegovih treh otrok sicer ni šel po njegovih stopinjah, je pa hčerka Tanita napisala diplomsko nalogo z naslovom Seznanjenost voznikov motornih vozil s sistemom za samodejni klic v sili – ECALL. Kdo ve, morebiti pa kateri od njegovih treh vnukov nadaljuje njegovo nekdaj poklicno pot ...