O človeških dušah in duhu časa

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 28. marec 2008 / 06:00

Na letošnji natečaj za najboljše novo izvirno dramsko besedilo je prispelo triinštirideset besedil, strokovna žirija pa je za nagrado Slavka Gruma nominirala štiri avtorje, ki jih tokrat predstavljamo. Nagrajenec bo znan na zaključni slovesnosti 38. tedna slovenske drame 6. aprila.

Gregor Fon je nominiran za besedilo Pes, pizda in peder. »Za debitanta/veterana, delo je moj dramski prvenec, je bila nominacija najprej šok. Dobesedno. Neki petek zjutraj me je zbudila vaša kolegica iz revije, ki se ukvarja s kulturo, in me vprašala zelo podobno kot vi zdaj. Mlada dama je bila več kot profesionalna, saj je po pol minute dojela, da si z nekom, ki je v blagem katatoničnem šoku, po telefonu nima kaj pomagati, in mi je vprašanja raje poslala ... Nominacija za Grumovo nagrado poleg prestiža (ki ni zanemarljiv) zame pomeni predvsem spodbudo in potrditev, da mislim v pravi smeri oziroma smeri, ki zanima še koga drugega. Kot "avtor mlajše generacije" pa sem vesel tudi promocije in priznanja stroke,« je povedal Fon, ki o svojem besedilu razmišlja: »Mislim, da na splošno obstajata samo dve vrsti dramskih del. Tista, ki se ukvarjajo z arhetipskimi problemi in strahovi, in ona, ki so bolj ali manj točen zapis nekega dogodka, stanja, konflikta. Prva včasih postanejo klasika, slednja pa se povečini znajdejo v predalih in na policah, ko pojavna oblika življenja, ki jo opisujejo, ni več moderna. Moj tekst globoko sodi v drugo kategorijo. Najbrž pa je tudi v na videz banalni situaciji - trije stari prijatelji se srečajo v gostilni in pod čedalje večjim vplivom substanc govorijo čedalje večje bedarije - mogoče brati tako strahove in frustracije posameznika kot tudi nestrpnost, ignoranco ... Skratka stvari, ki so v naši družbi več kot prisotne, a se v glavnem ukvarjamo s tem, kako jih ne bi videli. Tako nekako kot bodica morskega ježka, ki je ne greš kopat iz podplata, dokler se vse skupaj ne vname. In vsi vemo, da se pri taki operaciji uporablja obilo razkužila. Tako od zunaj kot od znotraj.«

Že uveljavljen dramatik Rok Vilčnik, ki ga poznamo pod psevdonimom rokgre, je Grumovo nagrado prejel leta 2000 za delo To, pred leti je bil zopet med nominiranci, tokrat pa o nominaciji za besedilo Smeti na luni razmišlja: »Kaj pomeni človeku mesečna plača? Kaj ti pomeni, če med številnimi kandidati za službo prideš v ožji izbor? Kaj te potem loči od službe? Vse ali čisto malo? Doma te vsi trepljajo, vendar službe še nisi dobil. Ampak priti v ožji izbor vseeno pomeni, da nekaj veljaš, in ni vrag, da ne bi nekoč dobil kakšne dobre službe,« o tematiki, ki se jo loteva v besedilu, pa dodaja: »Povedati želim, da ljudje smetimo, da delamo drug iz drugega smeti, ker se vedno nekje zapuščamo, da je otroška duša univerzalna in človek se hvala bogu nikoli ne loči od nje, le igramo se odrasle, da svetloba zvezde potuje milijone let iz svoje oddaljene galaksije, samo da jo mi vidimo, in ji ni težko, kajti brez nas bi bile zvezde le skupek strjenega prahu, mi jih oživimo ... pa četudi so smeti na luni, naj le bodo, kajti to je znak življenja. Prepleteni smo z vsem, v vsem, ta dualnost, ki nas bega, je lahko naša sreča ali žalost. Izberemo pot. In kar je najpomembneje: Ne sodimo! Ne sodimo, dokler ne poznamo celotne zgodbe! Hudo smo ljudje nagnjeni k temu in to je ena naših največjih napak. Površnost!«

Evgen Car prihaja iz igralskih vrst, tokrat pa je nominiran za dramo Štrki umirajo. »Pred petnajstimi leti sem napisal monodramo Poredušov Janoš, ki sem jo igral več kot tristokrat, doma in v tujini za naše zdomce. Ko sem pred tremi leti začel pisati dramo Štrki umirajo, sem premišljeval, da bi besedilo napisal v verzih, pa sem se kasneje odločil za dramsko obliko. Brez kakšne posebne ambicije sem ga prijavil tudi na natečaj za Grumovo nagrado, zato sem bil še toliko bolj vesel, ko sem izvedel, da sem med štirimi nominiranci,« ob nominaciji razmišlja Car, o besedilu pa dodaja: »Prvi vzgib za besedilo sem dobil, ko sem se »potepal« po Goričkem in mi je prijatelj predstavil Škota, ki je v teh krajih kupil staro posestvo. Tematika me je začela zanimati, namreč zakaj, iz kakšnih nagibov ljudje prodajajo svoje domačije. Kmet je namreč tisti, ki čuva svojo zemljo, saj je iz nje zrasel in od nje živi. Domača zemlja je nekoč šla iz roda v rod kot nekakšna štafeta, oče jo je prepisal svojemu sinu, ta naprej svojemu … Ampak, ko gredo njegovi otroci s trebuhom za kruhom v mesto in če ostareli oče še nima vnukov, se situacija spremeni. Veriga je prekinjena. Take zgodbe so značilne tudi za druge slovenske pokrajine, zato se mi zdi, da je to za nas, Slovence, zelo prepoznavna tematika.«

Tudi četrta nominiranka Saša Pavček prihaja iz igralskih vrst, v zadnjih letih pa je postala prepoznavna tudi kot odlična dramatičarka. Njeni monokomediji Bužec on, bužca jaz in Al' en, al' dva sta že navdušili tako stroko kot gledalce. Tokrat je nominirana za ljubezensko dramo Pod snegom. »S pisanjem drame Pod snegom sem v zadnjih letih živela vsaj zame dragoceno življenje, ki me je osmišljalo, navdajalo z dvomi, vzponi, padci, radostjo. Ta samotni, tudi trdi čas je končan in vesela sem, da je moje delo opaženo. Mislim pa tudi, da natečaj ni športna tekma, kjer bi bilo vse izmerljivo in primerljivo; v tem je edinstven čar, saj vsaka doba in vsak človek izbira po svoje, zato je lepo, če si danes med izbranci. Največja sreča pa je, da ti je bilo sploh dano pisati in da črke ostanejo na papirju in lahko veliko kasneje zaživijo v drugačni luči.« »Prej omenjeni komediji sta vezani na Mediteran, tokrat ste se podali v gore.« »Obe omenjeni deli sta mediteranski komediji, blizu mojemu temperamentu in humorju, očitno pa nosim v sebi tudi drugačne svetove. Majhna, ozka sreda našega prostora in odnosov v družbi me večkrat duši, ta tesnoba in brezizhodnost me je zvlekla v sotesko hladnega hribovja, ker se pod belino besed razkriva kruta zgodba ljubezenskega trikotnika med mamo, hčerko in njenim fantom. Kot igralka obožujem raznolikosti, norosti, pri pisanju se rada igram z besedami, legami jezika, vnaprej se zavestno ne odločam za stil pisanja, raje se prepuščam. Pod snegom sem začela pisati v pogovornem, sodobnem jeziku, a me je odpeljalo v pesnitev, nekako tako slišim padanje snega na razžarjeno vest,« o svoji novi drami razmišlja Pavčkova.