Ko nimaš niti za sol, se vse konča

Janez Krmelj bo prihodnje leto star sedemdeset let. Pri 33 letih je odšel pomagat ljudem v stiski na Madagaskar. Misijon Ampitafa, ki ga vodi, stoji tik ob širjavah pragozda. Iz drobnega gospoda, s katerim sem se pogovarjala pred njegovo skorajšnjo vrnitvijo na afriški otok, vejeta dobrosrčnost in milina, hkrati pa pogum in odločnost.

Misijonar Janez Krmelj v dneh, ki jih preživlja v Sloveniji, prebiva pri svojem bratu v Polhovem Gradcu. Za duhovniški poklic se je odločil že pri vojakih. »Zaposlen sem bil kot veterinarski tehnik v Farmah Ihan. Ko sem šel k vojakom, so mi precej 'čistili možgane' glede vere. Najbrž so imeli podatke, da sem iz verne družine. To je bila težka preizkušnja moje vere in takrat sem se odločil, da bom šel najprej kot veterinarski tehnik v misijone v eno od dežel v razvoju, v Zambijo. Ko je odločitev dozorela, sem se odločil, da bom študiral za duhovnika. Stalno sem imel v mislih, da je revnim treba pomagati, da se izkopljejo iz revščine. Misijon pa je taka sredina, da lahko uspešno opravljam to delo, ki sem si ga želel kot duhovnik, a poleg tega lahko služim v drugih smereh,« razmišlja Krmelj, ki se zaveda, da je vsem ljudem na svetu enako to, da se je z njimi treba pogovarjati. »Vesel sem, da lahko sprejmem človeka, sploh če je v stiski, pa naj bo to duhovne narave ali pa ima morda težave, ki zadevajo fizično počutje.« Misijon Ampitafa spada pod okrilje Akamasoe, poleg pastoralnega dela pa vključuje še ambulanto in porodnišnico ter šolo od vrtca do liceja. Posebnost katoliških misijonov je, kot pravi Krmelj, da vedno pomagajo vsem, ki potrebujejo pomoč. »Ne gledamo na prepričanja, kaj kdo ima ali česa ne; če je potreben pomoči, mu pomagamo. Naše delo je usmerjeno v to, da je pomemben vsak posameznik, njegovo zdravje, izobraževanje. Ko ljudje vidijo, kaj delamo v misijonu, kakšne so naše prioritete, potem zaprosijo, da bi molili. Če se odločijo za to, jim naročimo, naj naredijo skromno barako, cerkvico s slamnato streho … in tam se potem molitev začne. Potem jih bolje spoznamo, se seznanimo z vso okolico. Delo v naši ambulanti je vezano na vzgojene laike, denimo naša zdravnica je kalvinske vere, to je ena od vej protestantov. Ne delamo verskih razlik.«

Jajce ocvrejo na pokrovki

Duhovnik, ki svoje življenje že več kot 35 let posveča boljšanju bivanjskih razmer Malgašev, pove, da njegov misijon pokriva območje, na katerem živi od sedemdeset do osemdeset tisoč ljudi. »Komaj enkrat do zdaj sem ga prehodil. Ne morete si predstavljati, kakšne razdalje so to. Od štiri do pet mesecev so tu vode tako visoke, da z avtom ne morem nikamor, sicer pa lahko gre avto po župniji približno trideset kilometrov daleč, naprej pa vse peš. V času, ko je ciklon, deževje je vlaga tako visoka, da človek komaj prehodi 15 kilometrov,« razloži. Kondicijo, pravi, med drugim vzdržuje s skromno hrano. »Domačini jedo maniok, riž, včasih se zadržim pri kaki družini več dni, takrat se trudijo, da bi mi čim bolj postregli: postrežejo riž, pa kakšno jajce ocvrejo. Obrnejo pokrovko, nanjo razbijejo jajce, malce se prismodi, ampak to nič hudega, to se vse poje. (nasmeh) Redkokdaj jedo meso, le če dobijo ribe ali pa govedino. A ko pride ciklon in nastopi lakota, takrat niti za sol nimajo. Sicer se večji del leta preživljajo z maniokom, to je gomolj, ki ima okus po kostanju. Stebla manioka so precej visoka, in ko pride ciklon, jih podre, prekine se povezava med steblom in gomoljem in gomolj zgnije. Kolikor jim uspe, rešijo, ampak večine ne.« Tu potem nastopi delo slovenske pomoči. »Naročimo tovornjake, ki pripeljejo po trideset ton riža. Mi zdaj že vemo, da se bo zgodilo ciklonsko obdobje. Vsako gospodinjstvo dobi dva, tri kilograme riža, da lahko vsaj nekajkrat jedo normalno. To je naše delo ravno v času januarja, februarja, marca, a letos je bil na srečo le en ciklon,« pove Krmelj, ki podnebne spremembe opaža tudi na Madagaskarju. »Vsi cikloni so vedno prišli z vzhoda, zadnjih nekaj let pa se oblikujejo v mozambiškem kanalu in to je neverjetna sprememba. Pred dvema letoma se je ciklon prvič oblikoval na obali Mozambika in od zahoda potoval čez Madagaskar.«

Zbira za mleko

Krmelja nadvse veseli, da ljudje prisluhnejo potrebi po tem, kako zelo ljudje na Madagaskarju potrebujejo pomoč. »Pri nas ni živine, govedo so pokradli težki lopovi. Čredo odženejo, jo dajo na kamione in prodajo drugam. Vmes jo legalizirajo. So župani, ki jim dajo 'papirje', da je govedo njihovo. Vse to se dogaja, ker država nima pregleda nad stvarmi. Vse pokradejo na silo. Vdrejo z orožjem, ustrelijo nekaj strelov v zrak, ljudje se bojijo za življenje in jim ne ostane drugega, kot da jim prepustijo čredo.« Tudi Krmelj se je že srečal z roparskimi tolpami. »Stal sem sredi riževega polja, v vodi do kolen, in se začudil, zakaj tečejo proti meni. Bili so capasto oblečeni, mislil sem, da se jim je nekaj zgodilo. Pritekli so do mene in rekli, kaj naj naredijo, da so jim odgnali ogromno živine in ali grem z njimi, da bom to videl. Eden od njih si je obraz pokrival s slamnikom in videl sem, da ima na ustnici zarastlino. Dojel sem, da nimajo dobrih namenov. Pokazal sem jim križec na prsih in jim povedal, da sem duhovnik in grem od molitve. Samo obrnili so se in šli.« Zakaj, vprašam. »To jim je prepovedal njihov vrač. Če se srečajo z duhovnikom, jim moč, ki jim je bila podeljena kot roparjem, izgine. Ko so odšli, sem se začel tresti.« Ni bila pa to edina Krmeljeva izkušnja z roparskimi tolpami. »Nekoč sem se ponoči vračal s pogreba, pa so na cesto podrli drevo. Ko sem ga zagledal, sem si takoj rekel, da moram obrniti avto. Ko sem to naredil, so za mano začeli metati kose asfalta. Bal sem se, da je kdo skočil zadaj na keson, ker se ni nič videlo, a na srečo sem jim ušel.« Omenjene tolpe torej kradejo vse, kar je mogoče, tudi cele črede govedi, zato mleka preprosto ni. »A je seveda nujno potrebno. Kupujemo koncentrirano mleko v pločevinkah, ki je oslajeno in obogateno. Pločevinka stane 1,10 evra. Oni tega ne zmorejo sami kupiti; če nimajo niti za sol, potem se res vse konča.«

Vsak evro je dobrodošel

Za naše razmere to, da so Malgaši za dan dela plačani od enega do 1,40 evra, zveni malce smešno. A tako je, takšne so razmere na tem otoku. Zato je vsaka pomoč dobrodošla. »Največja pomoč prihaja od Cerkve, ogromno prispevajo posamezniki, ki me poznajo, pa tudi tisti, ki me ne. Ko sem bil v mesecu in pol, kar sem v Sloveniji, pri svetih mašah v Polhovem Gradcu, Kranju, Cerkljah, Kamniku, Škofji Loki, na Suhi in v Retečah, se je nabralo kar veliko denarja, ki bo še kako prišel prav pri aktivnostih v našem misijonu. Sicer se denar zbira v Misijonskem središču Slovenije, nakazilo gre za tisti misijon, ki mu ga namenite. Malo misijonarjev nas je še na Madagaskarju, samo pet, in ena redovnica – ali so umrli ali pa so se zaradi zdravja morali vrniti domov.«

Skrbi ga za nasledstvo

Krmelj bo misijon Ampitafa na Madagaskarju vodil, dokler mu bo zdravje dopuščalo. Volje in srčnosti mu zagotovo ne manjka, se pa zaveda, da bo težko dobiti naslednika. »Pomagalo mi je že precej fantov in deklet, ki se odločijo priti v misijone za največ tri leta in pomagajo v zdravstvu. To je ena od možnosti, da bo misijon obstajal še naprej. Mislim, da duhovnika ne bo več, ker jih je v slovenskem prostoru vse manj. Ljudje se ne odločajo več za duhovniški poklic, ker, lahko rečem, da mora danes tisti, ki se odloči za ta poklic, iti skozi ogenj, da dozori zanj. Smrtnost duhovnikov je veliko večja, kot prihaja novih,« se zamisli in hkrati razumsko razmišlja, da je vizija tega misijona samo v laikih, ki bi lahko darovali leto, dve, tri, da delajo v tem misijonu. V okviru Združenja Akamasoa imajo namreč ustaljeno možnost, da lahko pridejo do misijona. »Tako nam pomagajo po svojih zmožnostih, ali so to oratoriji ali pridejo s strani sekcije za tropsko medicino ali pa nudijo tehnično podporo našemu misijonu, prav vsi so dobrodošli,« na koncu pogovora poudari Janez Krmelj, ki si želi, da bi lahko Malgaši še naprej živeli čim bolj človeka vredno življenje, ki jim ga omogoča tudi njegov misijon Ampitafa.