Nekdaj vojaki, danes prijatelji

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Zanimivosti / sobota, 2. november 2019 / 19:30

Fantje, ki so jeseni leta 1959 na Trsatu nad Reko začeli služiti vojaščino, so ostali prijatelji tudi po njej in se že 35 let redno srečujejo.

Kranj – V gostilni na Laborah so se pretekli teden srečali Filip Markič iz Naklega, Drago Istenič iz Ročevnice v Tržiču, Marjan Benedik iz Struževega, Lojze Trtnik iz Ljubljane, Karel Oražem iz Ribnice, Janez Gartner iz Rudnega, Rudolf Cerar in Janez Štirn iz Lukovice, Stanislav Vrhunc z Orehka in Štefan Nastran iz Studenega. Ti možje, večinoma rojeni leta 1939, so bili konec oktobra leta 1959, torej pred šestdesetimi leti, vpoklicani na služenje vojaščine v center tedanje Jugoslovanske armade za usposabljanje šoferjev na Trsatu nad Reko, v Vojno pošto 3450 Reka. Vsi so imeli že šoferske izpite za nižje kategorije. Slovenci so bili v tehničnih službah tedanje armade zelo iskani, zato jih je bilo tudi med šoferji in mehaniki veliko. Po praktičnem in teoretičnem usposabljanju na Trsatu, kjer so imeli privilegij nositi obutev z gumijastimi podplati, ki jim je prišla še posebej prav na »pešadijski obuki« dvakrat na teden, so bili fantje, šoferji in mehaniki, razporejeni po različnih vojašnicah po tedanji državi. Vojaški rok je trajal dve leti, do leta 1961, zanje natančneje 728 dni. Določeno je bilo, da bodo šli lahko že prej domov, pa niso. V Beogradu je bila takrat konferenca neuvrščenih držav in fantje – šoferji domnevajo, da so morali v uniformi ostati dlje prav zaradi nje.

Slovo od vojaščine pa ni pomenilo tudi medsebojnega slovesa. Prijateljstvo, stkano na Trsatu, je tako trdno, da traja do danes. Vezi so postale še tesnejše, ko so se po letu 1990 začeli nekdanji vojaški tovariši upokojevati. Na zadnjem srečanju na Laborah so možje povedali, da komaj čakajo, da se znova srečajo in obudijo zgodbe, ki so žive in zanimive, čeprav so bile že večkrat slišane in povedane. Tudi pokličejo se in si povedo, tako kot iskreni prijatelji, reči, ki jim ležijo na duši. Škoda, so dejali, da med njimi ni Milana Marolta in pokojnega Andreja Borca iz Ljubljane, ki je bil med pobudniki rednih srečevanj.

Spomini na vojaška leta, nekateri še hranijo lesene vojaške kovčke, so večinoma prijetni. Vojaki so si bili tovariši, ne glede, iz katere od nekdanjih republik je kdo prišel. Hrana je bila vojaška, tudi z ovčetino, zeljem in pasuljem ter znamenito »poparo«. Za nekdanji praznik republike 29. november pa je dobil vsak vojak kozarec vina. Slovenci so bili pač »Janezi«. Družili so se, peli slovenske pesmi in si delili dobrote, ki so jih v paketih prejeli od doma. Tudi kri so darovali. Nekaj posebnega so bili obiski svojcev in deklet. Kot vozniki vojaških in tudi osebnih vozil – Stanislav Vrhunc je bil celo osebni šofer enega od generalov – so bili zelo iskani. Vozili so tanke, tako jugoslovanske izdelave kot znamenite ameriške »shermane« in tovornjake znamke GMG ali popularno »džemse«, fiate, prage in vozila, ki jih je uporabljala takratna armada.

Ti možje imajo še nekaj skupnega. Vsi imajo še vedno vozniška dovoljenja in nihče ni kadilec!