V spomin Valentinu Kokalju, 11. del

Besedilo: Danijela Bakovnik
Kategorija: Zanimivosti / nedelja, 25. februar 2024 / 15:02

Da Albinca Kokalj Mihelič svojega rojstnega kraja in doma resnično ni pozabila, nam je potrdil tudi njen takojšen odziv na naše pisanje. O zapisu v časopisu ji je iz Kranja v Koper, kjer živi, sporočila njena najboljša mladostna prijateljica Ida. Zelo presenečena nad tem, da se je nekdo spomnil njenega očeta po tolikih letih, si je takoj zaželela navezati tudi stik z avtorico objavljenega besedila (torej z mano), zato je nemudoma poklicala kar glavno urednico, ki je njeno željo tudi takoj po­sredovala naprej. Še istega dne sem jo poklicala po telefonu, saj sem končno dobila tudi pravo številko, in dogovorili sva se, da jo obiščem v Kopru, kjer živi že 53 let, vse od leta 1970 naprej. Zato sva se že naslednjo sredo, 20. decembra, z bratom Rajkom, ki je kot predsednik KO ZB za vrednote NOB na Visokem v zadnjih letih tudi glavni organizator septembrske spominske slovesnosti ob nekdanjem Zormanovem mlinu, odpravila v Koper. Gospa Albinca naju je bila zares vesela. Povabila naju je v svoje prijetno toplo in lepo praznično okrašeno stanovanje. Čeprav smo bili prvič skupaj, je pogovor med nami stekel kot med starimi znanci. V do­brih dveh urah smo obudili preteklost in jo primerjali s sedanjostjo v našem kraju. Obžalovali smo le, da se ni­smo srečali že mnogo prej, takrat, ko so še živeli sokrajani, sosedje in sorodniki, ki so njenega očeta poznali in z njim na različnih področjih tudi sodelovali. Albinca se je še posebno razveselila čisto svežih fotografij (brat jih je napravil le dan pred našim pogovorom) svojega rojstnega kraja, hiše nekdanjih sosedov oz. Ledrarjeve hiše, ki še stoji in jo lepo obnavljajo, pa seveda novega naselja, ki je nastalo na njenem nekdanjem domačem oz. Zormanovem posestvu. In potem nama je na kratko orisala še svojo življenjsko pot – nadaljnjo usodo hčerke dobrega, poštenega in delavnega mlinarja, ki je zaradi vojne in okupatorjevega nasilja na naših tleh že v najnežnejšem otroštvu izgubila oba starša in ostala popolnoma sama.

Konec februarja 1942, preden je odšel v partizane, jo je oče Tine, takrat staro komaj tri leta, izročil v varstvo sosedom – Jerinovim oz. Ledrarjevim. Pri njih je ostala pet mesecev. Ko pa so 2. avgusta 1942, le dan po aretaciji Valentina Kokalja, Nemci aretirali še vse člane Ledrarjeve družine in jih odpeljali v zbirni center Goričane pri Medvodah, kjer so takrat zbirali sorodnike in sodelavce ter tudi otroke partizanov, je bila z njimi tudi Tinetova hčerka. Jerinove so nato izselili v Nemčijo, Albinco pa je po nekem posredovanju uspelo dobiti v oskrbo njeni teti Katarini, mamini sestri, ki je živela v Kranju in je bila poročena s Karlom Šilingom, lastnikom trgovine z elektrotehničnim materialom. Pri Šilingovih je potem Albinca preživela otroštvo in mladost, dokler si ni ustvarila lastne družine. Kakor so ji sorodniki povedali kasneje, je bilo sprva zanjo zelo hudo. Iz goričanskega taborišča je prišla bolna, saj so tam tudi otroci spali na betonskih tleh, pokritih le s slamo. V družini ni poznala nikogar, zato je veliko jokala. Kasneje je pozabila vse hudo in se sčasoma vživela v novo družinsko okolje.