Tu se je smrt utrudila do smrti

Besedilo: Nika Toporiš
Kategorija: GG Plus / petek, 26. januar 2024 / 11:54

Jutri bomo zaznamovali svetovni dan spomina na žrtve holokavsta. Tržiški muzej v Galeriji Atrij Občine Tržič v tem času gosti razstavo Sinagoge Maribor z naslovom Tu se je smrt utrudila do smrti avtorja Borisa Hajdinjaka. Razstava pripoveduje o okoli 2300 ljudeh iz Slovenije, ki so okusili srh koncentracijskega taborišča Auschwitz in mnogi med njimi tam tudi dočakali smrt. Kar nekaj je bilo tudi Gorenjcev.

»Naslov Tu se je smrt utrudila do smrti vsekakor ni izbran naključno. Gre za naslov pesmi nekdaj zelo poznanega pesnika Lojzeta Krakarja. Bil je taboriščnik in leta po vojni se je spraševal, zakaj nihče ne govori o njihovem trpljenju. Napisal je knjigo Od tod so bežale še ptice, v kateri je opisal vse to trpljenje taboriščnega življenja,« je v uvodu pojasnil Boris Hajdinjak, avtor razstave in direktor Sinagoge Maribor. Uvodni pano razstave uprizarja taboriščnika, katerega imena še ne poznamo. Kot je pojasnil avtor, so s tem simbolično želeli ponazoriti vse žrtve, ki so za zdaj še neznane. »Uradni podatek iz leta 1982 pravi, da je bilo ljudi iz Slovenije v Auschwitzu 2237. Danes že vemo, da je številka nekoliko višja, tam nekje 2600, in s tem taboriščnikom na prvem panoju opozarjamo na vse tiste, o katerih še ne vemo dovolj.«

<strong>Sprva majhno taborišče</strong>

Koncentracijsko taborišče Auschwitz je prvotno nastalo kot relativno majhno taborišče. »Auschwitz je bil sprva ustanovljen kot majhno delovno taborišče za Poljake. Do leta 1943, ko so nacisti pobijali Jude na območju Poljske, so uporabljali relativno primitivne načine z ogljikovim monoksidom. Vendar je imel ta sistem ovire – bilo je zamudno, poleg tega pa se je trošil bencin, ki je bil za čase druge svetovne vojne strateško čedalje bolj pomemben. V Auschwitzu pa so sicer neodvisno od tega začeli uporabljati Zyklon B, komercialni insekticid. In to je postopoma privedlo do tega, da je Auschwitz postal največje uničevalno taborišče.« Kot je razložil Boris Hajdinjak, je bil Auschwitz edino taborišče, kjer so vse ljudi ob prihodu fotografirali. »Ne vemo točno, zakaj, morda ker je šlo za največje delovno taborišče, morda so predvidevali pobege in so načrtovali izdajo tiralic. Kakorkoli, nastalo je neverjetnih 200.000 fotografij in fotograf, ki jih je posnel, je bil taboriščnik in ob razpustitvi ni izvršil ukaza, da je treba fotografije uničiti; 39.000 fotografij je zakopal, se po koncu vojne vrnil v Auschwitz in našel te dokaze,« je dejal in dodal, da gre za največji zaklad, ki ga hrani arhiv Auschwitza, saj gre za neposredni dokaz o enormnem trpljenju.

<strong>Sprejem žensk</strong>

Auschwitz ne bi postal nikoli tako velik, če ne bi bilo podružnice Birkenau, ki je začela delovati marca 1942. Birkenau ali Auschwitz II – Birkenau je bilo bistveno večje taborišče kot matično, kamor so začeli pošiljati vse več transportov Judov. Sprva so vse Jude ob prihodu pobili, kasneje pa začeli načrtno selekcijo – nekateri so bili poslani na delo, drugi v plinsko celico. Kot je pojasnil Boris Hajdinjak, so pri taborišču Birkenau uporabljali dve plinski celici, eno z dnevno zmogljivostjo 800 ljudi ter drugo za 1200 ljudi.

Ženske, niti nosečnice, za naciste niso bile nobena ovira. Auschwitz je bil edino taborišče, ki je poleg ženskega taborišča Ravensbrück sprejemalo ženske. »V Auschwitz so ženske začeli sprejemati že marca 1942, kar ima izredno pomembno posledico za slovenske taboriščnike. Auschwitz v bližini Krakova je geografsko bližje kot Ravensbrück ob Baltskem morju, kar je pomenilo, da so šle iz tehničnega vidika vse ženske po letu 1942 avtomatsko v Auschwitz. Od teh 2600 ljudi iz Slovenije v Auschwitzu je dve tretjini žensk,« je pojasnil avtor.

<strong>Prvi slovenski transport</strong>

Prvi slovenski transport je v taborišče smrti na Poljsko prišel iz zapora v Begunjah, ki je za čas okupacije predstavljal središče nacističnega nasilja na Gorenjskem. V taborišče so prispeli 28. septembra 1941, bilo jih je 22. »Večina od njih je umrla zgolj nekaj mesecev po prihodu.« Kot je pojasnil avtor razstave, podatki o številu gorenjskih taboriščnikov temeljijo na begunjskih zaporniških knjigah. »Te knjige so izjemen vir – v njih so zapisani podatki o imenih, priimkih, datumih aretacije, razlogih aretacije … Dostikrat pa piše 'premeščen' in natančno branje virov omogoča, da dandanes vemo, da je bilo v Auschwitz pripeljanih več kot 150 ljudi iz zapora v Begunjah.« Prvi Slovenki, natančneje iz Maribora, ki sta v Auschwitz prispeli 6. junija 1942, sta bili Štefka Štibler in Pavla Blagotinšek.

<strong>Tržičani v Auschwitzu</strong>

Po do sedaj znanih podatkih se je v poljskem taborišču smrti znašlo tudi devet posameznikov iz Tržiča in njegove širše okolice – sedem žensk in dva moška. Prvi, ki je v Auschwitz prispel z območja Tržiča, je bil Tomaž Šinkovec. Čeprav ga uvrščamo med žrtve s Škofjeloškega, naj bi v času aretacije živel v Tržiču. Kot drugi s tržiške okolice je srh taboriščne bede občutil Jože Kokalj, podobno kot Šinkovec je tudi on umrl mesec in pol po prihodu. Tudi Marija Rakovec, rojena na območju občine Žirovnica, je za časa aretacije živela v Tržiču. Tovarniška delavka je bila prva ženska z območja Tržiča, ki je prispela v Auschwitz. Kot je pojasnil Hajdinjak, njene taboriščne številke ne poznamo, umrla pa je po štirih mesecih. Gospodinja Cecilija Štular je v taborišče smrti prišla s transportom štirih žensk iz begunjskega zapora. Sledili sta dve mučni leti do odpusta 11. novembra 1944. Bila je prva 'Tržičanka', ki je preživela. Taboriščno bedo je poznala tudi Marija Rozman, ki je v času aretacije živela v Kovorju. V Auschwitz je tako kot mnogi drugi prispela iz zapora v Begunjah. Edina ženska iz tržiške okolice, ki je v letu 1943 prispela v Auschwitz, je bila Jožica Dobre. Prispela je z neznanim transportom, njena taboriščna številka ni znana. Iz predhodno že omenjenega Ravensbrücka sta v Auschwitz leta 1944 prispeli tudi sestri Pavla in Ivanka Tišler. Prva je v taborišče smrti prispela nekoliko prej, njena usoda ni znana, Ivanka pa je dočakala osvoboditev in v 80. letih 20. stoletja živela v Selu pri Ajdovščini. Po znanih podatkih je z območja Tržiča v Auschwitz kot zadnja prispela tkalka Marija Knific, razpustitve taborišča pa ni dočakala, saj je umrla tri tedne pred tem. Število poslanih iz omenjenega območja sicer predstavlja majhen delež v primerjavi s številko 2600, kolikor približno naj bi bilo vseh Slovencev, vendar je njihova smrtnost toliko večja. Kot je pojasnil Hajdinjak, jih je sedem od devetih umrlo (78 odstotkov), kar znaša več od slovenskega povprečja (okoli 56 odstotkov).

Dne 27. januarja 1945 so enote sovjetske Rdeče armade osvobodile delavno in uničevalno taborišče Auschwitz, kjer je umrlo tudi več kot 1300 Slovencev. V letu 2005 je generalna skupščina Združenih narodov ta dan razglasila za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Trenutna razstava Sinagoge Maribor o slovenskih žrtvah Auschwitza je njena že deveta izvedba, prvič so jo na ogled postavili 23. januarja 2020 v matični ustanovi. Kot so pojasnili v tržiškem muzeju, je razstava eden od korakov, po katerih se bomo še bolj zavedali svoje preteklosti, se zavedali, kaj vse so pretrpeli naši predniki, cenili njihove žrtve in bili boljši tako za sedanjost kot tudi za prihodnost. Razstava je na voljo za ogled vse do 5. februarja.