Obletnica reševanja s helikopterjem

Besedilo: Suzana P. Kovačič
torek, 13. februar 2007 / 05:00

Emil Herlec je bil kot plezalec in reševalec tesno povezan z gorami. Je soustanovitelj Gorske reševalne službe Postaje Kranj in začetnik helikopterskega reševanja.

Kranjčan Emil Herlec - Milč je doživel svoj reševalni ognjeni krst avgusta 1947 v Kukovi špici Martuljkove skupine. »Spominjam se, da smo nesli ponesrečenca zavitega v platno in obešenega na lesen kol. To so bili drugi časi. Vrv za sušenje perila nam je služila kot eden najpomembnejših pripomočkov. Dobro se spominjam tudi pokojnega kmeta Slatnarja, Ambroža po domače, kako je s konjsko vprego vozil ponesrečene smučarje in planince izpod Krvavca v Cerklje k zdravniku. Tudi mojega pokojnega brata Franka, ki se je leta 1948 smrtno ponesrečil v Razorju, so v Kranjsko Goro pripeljali s konjsko vprego,« je povedal. Emila je v gorski svet potegnil njegov oče Emerik in čeprav oče ni bil plezalec, so Emila zelo hitro pritegnile strme stene.

Anekdota s Krvavca

Leta 1946 je s še nekaj somišljeniki - Emil je bil star komaj 16 let! - ustanovil Gorsko reševalno službo (GRS) Postaja Kranj, v kateri je aktivno deloval do leta 1992. Reševalci so imeli pogum in sčasoma vse več znanja, a premalo sredstev za nakup opreme. »V zvezi s tem bom povedal anekdoto. Na Krvavcu je bila leta 1966 otvoritev brunarice in prve dvosedežnice Gospinca. Močno je snežilo in zapadlo je že meter snega. Ko smo se iz brunarice vračali proti zgornji postaji žičnice, je tedanjemu kranjskemu županu Martinu Koširju spodrsnilo in zlomil si je nogo. Imobilizirali smo ga, dobro prevezali in ga prenesli do žičnice. Ko smo čakali, da bo dežurni zagnal žičnico, je Martina začelo zvijati. Rekel sem mu, da zna potrpeti, saj je bil v partizanih. Odvrnil je, da ga ne moti boleča noga, pač pa poln mehur. Še preden smo ga odrešili vseh prevez, sem pohitel z vprašanjem, ali obstaja možnost, da bi kakšen dinar iz občinskega proračuna namenili za GRS. Rekel je, da bo poskusil. Kmalu zatem smo dobili sporočilo, da smo dobili nekaj rednih sredstev iz občinskega proračuna.«

Nekaj o Emilu Herlecu - Milču

Emil Herlec se je rodil 4. marca 1931. Je oče dveh otrok, po poklicu je gozdarski tehnik. Od leta 1974 do upokojitve je bil poklicni tajnik pri Planinskem društvu (PD) Kranj. Trideset let je bil tudi načelnik GRS Kranj. V času njegovega službovanja je PD Kranj upravljalo s tremi planinskimi postojankami: kočo na Ledinah, na Kališču pod Storžičem in na Krvavcu »Pri Rozki«. Novinar Peter Colnar je leta 1987 v enem od svojih člankov napisal: »Milč je tisti, ki zagotovi, da so koče vedno dobro oskrbovane, da je v njih potreben kader. Človek, ki ga ne pozna, bi lahko tudi pomislil, kako le zdržijo ti mladi fantje pod tako strogim vodstvom. Pred kratkim sem ga poslušal, ko je dajal po telefonu navodila dežurnim reševalcem, ki so odhajali na krvavško smučišče v bivak GRS: »Da ne boste zganjali kakšnih neumnosti ... Ko boste odšli, mora biti vse tako pospravljeno kot ob prihodu ... Če bodo dekleta, naj bodo lepo na eni, fantje pa na drugi strani ... Jaz se že ne bom ukvarjal s posledicami ... Roke lepo na hrbtu...««

»Milču so dolga leta gorskega reševanja že tako v krvi, da da nasvet planincem, če vidi, da pri njih ni vse tako, kot bi moralo biti. Slabe volje postane, ko govori o objestnežih, ki jih ni malo tudi v naših gorah,« je še zapisal Colnar pred skoraj dvajsetimi leti. In tudi to, da Milč pri svojem zavzetem delu ne pozna šale: »Kot da bi šlo za drugega človeka in ne za tistega hudomušneža, ki ob podražitvi vina preklinja, kako so se podražila drva, ker da mora on od doma do kmeta, ko gre naročat drva, mimo kar štirih gostiln. Ker mu zaradi podraženega vina na poti zmanjka denarja, se mora vrniti domov in iti naslednji dan ponovno na pot. Pa kako težko, da je prepričati ženo, da ni on pri tem nič kriv ...«

Švicarji so zahtevali denar

»Alpinisti smo šli leta 1964 plezat na Matterhorn v Švico in takrat smo prvič videli helikoptersko reševanje. V severni steni gore sta se poškodovala dva Japonca. Ponudili smo se za pomoč švicarskim reševalcem, a so jo odklonili. Kar nismo pa mogli verjeti njihovim besedam, da ne bodo izvedli helikopterskega reševanja, vse dokler ne bodo dobili zagotovila, da je akcija reševanja finančno pokrita. Po dolgem čakanju so le dobili potrdilo o nakazanem denarju od nekega japonskega podjetja, a je bilo za Japonca, ki sta obvisela v steni, že prepozno,« je povedal Herlec. Navkljub žalostnim okoliščinam so slovenski alpinisti začeli premišljevati, kako bi lahko v Sloveniji uvedli reševanje v gorah s pomočjo helikopterja.

Leto 1968 je bilo prelomno. Po vzoru zahodnih alpskih držav so tudi pri nas začeli reševati s pomočjo prvega helikopterja slovenske milice. Prvi pilot je bil Andrej Andolšek, mehanik je bil Emil Stepančič, zdravnik dr. Ivo Valič, Emil Herlec je bil prvi gorski reševalec - letalec. »Ko sva z Andrejem prvič odšla na republiški sekretariat za notranje zadeve v Ljubljano po dovoljenje, sva prišla samo do vratarja. Konec leta 1967 nam je le uspelo in na sekretariatu so nam odobrili pet ur letenja za potrebe helikopterskega reševanja.«

Leta 1968 so s pomočjo helikopterja izvedli prvo reševalno akcijo pod Mojstrovko. V akciji je sodeloval tudi Emil Herlec, za kar je dobil odlikovanje, in sicer red dela s srebrnim vencem. V obrazložitvi je pisalo: »Tovariš Emil Herlec je dne 24. marca 1968 sodeloval pri reševalni akciji ponesrečencev izpod plazu pod severno steno Male Mojstrovke. Tedaj je namreč nenadni snežni plaz zasul skupino osmih smučarjev in Emil Herlec je bil edini očividec dogajanja. Takoj je začel z reševanjem in priklical še drugo skupino smučarjev, ki so bili v bližini, da so pomagali pri reševanju. Obenem je organiziral pomoč iz doline, ki je prispela v najkrajšem času. S svojim hitrim postopkom je rešil življenje trem ponesrečencem, medtem ko štirim ni bilo več pomoči (eden iz skupine pa se je rešil sam). V dobri uri so reševalci izkopali izpod petih metrov globokega snega tudi trupla ponesrečenih. Vsa reševalna akcija je potekala izredno hitro, kar je nedvomno zasluga tovariša Emila Herleca.« Med reševalno akcijo je še enkrat močno počilo in za las je manjkalo, da se ni plaz znova utrgal in pokopal pod seboj še reševalce.

Opremo so tihotapili

Januarja 1969 so imeli prvi reševalni tečaj za miličnike - reševalce na Krvavcu. Udeležil se ga je tudi sekretar Slavko Furlan, ki se je med smučanjem hudo poškodoval. »Furlana je bilo treba prepeljati v bolnišnico in pilot Andolšek se je kljub zelo slabemu vremenu odločil za polet z Brnika. Ponesrečenca je varno prepeljal do bolnišnice, a je Slavko Furlan zaradi hudih poškodb kasneje umrl. Sekretariat za notranje zadeve pa je končno le prisluhnil potrebam za reševanje v gorah in pooblastili so me za nakup novega helikopterja. Leta 1972 smo uvozili Jet ranger, to je Augusta AB 6, ki je lahko poletel do višine 2500 metrov. Začeli smo z modernim reševanjem,« je povedal Herlec. Kmalu so prišli novi helikopterji, število pilotov in mehanikov se je povečevalo. »Še vedno pa smo morali opremo, na primer letalski zvon za reševanje iz gorečih stolpnic, pretihotapiti čez mejo, ker nismo imeli denarja za plačilo carine,« je povedal Herlec.

Letos mineva 40 let, odkar so uvedli gorsko reševanje s helikopterjem in v tem času so prepeljali več kot 1500 ljudi. S stalnim izobraževanjem so dobili tudi veliko dobrih letalcev - reševalcev. »Z Andolškom sva uspela, da smo leta 1982 prvič prišli v zvezni uradni list, da je letalec - reševalec član posadke. Danes imamo odlične pilote, odlično tehniko. Imamo približno petsto gorskih reševalcev in več kot 30 letalcev reševalcev,« je povedal Herlec in se obenem poklonil vsem tistim, ki so žrtvovali svoja življenja za reševanje ponesrečencev v gorah.

Planinci morajo biti zavarovani

»Ko smo plezali po švicarskem visokogorju, smo plačali deset švicarskih frankov za zavarovanje. Zavarovanje je veljalo celo leto in je vključevalo reševanje za dve uri, vključno s helikopterskim prevozom. Planinski zvezi Slovenije (PZS) do danes ni uspelo urediti takšnega zavarovanja. Izstavili so dva, tri račune, ampak na podlagi česa? Kdo bo to izterjal?!« se sprašuje Herlec, in nadaljuje: »V Sloveniji imamo približno 80 tisoč registriranih planincev in verjamem, da bi vsak planinec ob članarini primaknil kakšen evro za zavarovanje. Nečlani PZS bi ravno tako morali imeti možnost, da se zavarujejo za hojo v hribe. To bi bila prava rešitev in s tem bi lažje pokrili stroške reševanj.«

Herlec je bil načelnik Komisije za letalstvo pri GRS skoraj deset let in je natančno izračunal, koliko stane minuta letenja s helikopterjem. Povedal je: »Prva postavka je osnovna cena nakupa helikopterja. Druga postavka je plačilo zavarovanja, kar pomeni 17 odstotkov na leto od nabavne cene helikopterja. Tretja postavka je oprema, četrta je vzgoja pilotov; Izraelci pravijo, da je pilot celo dražji od letala. Prištejte še gorivo, obvezne letališke storitve in plače pilotov. Vsak del helikopterja ima omejen rok trajanja, tako morajo rotor zamenjati po tisoč urah letenja. Nekatere rezervne dele morajo zamenjati že po 30, 40 urah letenja. Helikopter mora po določenem številu ur letenja na generalni pregled, kar je prav tako zelo drago. Prišel sem do izračuna, da ura letenja stane 1670 evrov, pa so to samo efektivni stroški, da helikopter sploh obratuje.«

Helikoptersko reševanje na cesti

»Ideja je enkratna: en helikopter bomo imeli za reševanje ponesrečencev v cestnem prometu, drugega za reševanje v gorah. Ampak Slovenija je premajhna in premalo bogata, da bi si to lahko privoščili! Ni mi všeč projekt helikopterskega reševanja ponesrečencev v cestnem prometu, kot so si ga zamislili na Avto-moto zvezi Slovenije (AMZS) in podprli na ministrstvu za zdravje; takoj za AMZS pa so se pojavili še drugi zasebniki s svojimi helikopterji. Nič nimam proti, če nekdo ponudi boljše pogoje za reševanje, ampak ne na račun razlikovanja ponesrečencev na cestah in v gorah. Po tej logiki policijski oziroma vojaški helikopter ni primeren za reševanje na cestah, AMZS-jev pogodbenik Flycom pa ne sme leteti v hribe,« je povedal Herlec.

»Vojska in policija imata helikopter, ki od zore do mraka dežura na Brniku. Po predlogu naj bi tam dežural še helikopter AMZS. Tri posadke na Brniku? Ne pristajam na očitke, da imata policija in vojska premajhen odzivni čas in da imata helikopterje preslabo opremljene z medicinskimi pripomočki ter da njihovi helikopterji preveč ropotajo, da se tresejo stolpnice. Ob sobotah in nedeljah imajo v stalni pripravljenosti dežurno reševalno posadko, v letnem času pa še več dni na teden. Če so slabe vremenske razmere (megla, sneg, nevihta, tudi noč) ali naravne prepreke, pa noben helikopter ne more poleteti.«

»Prebral sem, da je zasebnik v 23 urah s helikopterjem prepeljal 16 pacientov v različne kraje; torej je za enega ponesrečenca v povprečju porabil 1 uro 40 minut. Če izračunam vse efektivne stroške, to skupaj znese več kot 250 tisoč evrov na mesec (60 milijonov tolarjev). Pa saj to je ura letenja nekajkrat dražja od policijskega ali vojaškega helikopterja. Prepričan sem, da se je vlada modro odločila in zaenkrat naredila red pri helikopterskem reševanju vseh ponesrečencev (na cesti in v gorah) in s tem potrdila, da je 40-letno delo Letalske enote policije in vojske v skladu z vsemi pravili in visoko strokovnostjo pilotov ter za naše razmere odličnimi helikopterji. Vse ostalo je velik nesmisel, saj se vsi enako trudimo pomagati ljudem v nesreči,« je zaključil Herlec.