Nikini vzorniki so bratje

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / sobota, 13. januar 2024 / 08:27

Te dni je v središču pozornosti športne javnosti mlada smučarska skakalka Nika Prevc. Mi smo jo imeli priložnost spoznati že pri rosnih petih letih – marca 2010, ko smo v Dolenji vasi obiskali danes najbolj znano skakalno družino na svetu.

Osemnajstletna smučarska skakalka Nika Prevc, ki je v tej sezoni nanizala že štiri zmage v svetovnem pokalu, se tako pridružuje svojim starejšim bratom Petru, Cenetu in Domnu pri pisanju zgodbe najuspešnejše skakalne družine na svetu. Prav neverjetno je, da so iz ene družine izšli kar štirje vrhunski smučarski skakalci, imajo pa še mlajšo sestro, danes 14-letno Emo, ki pa ni šla po stopinjah svojih sorojencev. »Njej zadostujejo skoki na bližnjem 'kuclju'. Je baletka in bo poleg šolanja na gimnaziji še naprej obiskovala pouk baleta,« nam je zaupala mama Julijana.

Za skoke jih je navdušil oče

Spomnimo: glavni »krivec«, da so se Prevčevi otroci tako navdušili za smučarske skoke, je oče Božidar, ki je rekreativno skakal na 25-metrski Bloudkovi skakalnici Bregarica v Dolenji vasi. Pri devetih letih je šel z njim tudi Peter, kasneje pa so skoke vzljubili tudi mlajša brata in sestra. Utrip v skakalni družini Prevc smo imeli priložnost izkusiti že pred slabimi 14 leti, ko nas je s svojimi dosežki začel razveseljevati tedaj 17-letni Peter. Na poti smučarja skakalca sta mu že takrat uspešno sledila štiri in sedem let mlajša Cene in Domen, komaj petletna Nika pa je še stiskala pesti zanje. Med drugim smo izvedeli, da je zelo pogrešala Petra, kadar je bil v tujini, in odštevala dneve do njegove vrnitve.

Njihova mama danes priznava, da si takrat ni niti najmanj predstavljala, kako bogata športna kariera čaka otroke. Peter je v tistem času začel nastopati v svetovnem pokalu. Cene in Domen sta bila uspešna na tekmah v svoji starostni skupini, Nika pa še ni trenirala smučarskih skokov in je skakala okrog hiše, se spominja Julijana. Na športne uspehe otrok gleda z velikim spoštovanjem. Zanimalo nas je tudi, koliko so na mlajša brata in sestro vplivali Petrovi dosežki oziroma kaj jih je in jih še najbolj motivira. »Kolikšen vpliv so njegovi dosežki imeli na ostale, bi težko ocenila. Vsekakor jim vlivajo motivacijo za delo, a vsak piše oz. je pisal svojo športno zgodbo na njemu lasten način,« je odvrnila mama.

Nika ceni podporo lokalnega okolja

Nika Prevc nam je aprila lani po prireditvi Športnik leta občine Železniki, kjer sta z bratom Cenetom prejela najvišje priznanje – zlato plaketo, Domna pa so nagradili s srebrno plaketo, povedala, da ima največje vzornike v svoji družini. »Imam pa tri brate in si ne morem izbrati največjega vzornika, tako da upoštevam vse naenkrat,« je dejala Nika, ki je bila na Športniku leta občine Železniki že večkrat nagrajena. »Največ mi pomeni, da imam podporo tudi v domači občini,« je pristavila.

Otrokom je na športni poti in do vrhunske kariere pomagala velika podpora staršev. Ničkoliko kilometrov sta prevozila, da sta jim omogočila vsakodnevne treninge v Kranju. Kot smo zapisali v članku Družina, ki živi za skoke, objavljenem 26. marca 2010 v Gorenjskem glasu, je Julijana dejala, da jima z možem ni težko opravljati prevozov, ki so postali del njihovega vsakdana. »Vesela sva, da se otroci ukvarjajo s športom, da ne zapravljajo časa za neumnosti in da imajo zapolnjen urnik. Kljub treningom in tekmam jim še vedno ostane čas za računalnik, televizijo in prijatelje.«

Oče Božidar pa je tedaj na vprašanje, ali je njuna požrtvovalnost poplačana s športnimi uspehi otrok, odvrnil: »Ne razmišljam tako. Imajo veselje in so uspešni, zato so materialni stroški ob tem povsem zanemarljivi. Tudi če ne bi bili uspešni, bi jih pa morda s tem rešili ulice, slabe družbe. Od tega so odnesli ogromno koristnega, ne gre le za skoke in treninge, trenerji delajo tudi na vzgoji, mladi se naučijo 'delati', upoštevati druge, morajo se znati organizirati, se naučiti postaviti zase, treba se je tudi boriti …«

Starša otrokom privzgojila delovne navade

Starša petih otrok sta družinsko življenje, ki so ga krojile tudi športne dejavnosti otrok, usklajevala še s službenimi obveznostmi. »Zdi se mi, da imam vedno manj dela. Fantje so pridni in opravijo vedno več gospodinjskih opravil. Vsak ima svoje zadolžitve,« nam je takrat povedala Julijana in dodala, da je ob njenem prihodu iz službe včasih kosilo že skuhano. Fantje so si pomagali s kuharsko knjigo, včasih pa jim je mama kar po telefonu dajala navodila. Glavni kuhar je bil s svojim izostrenim okusom Cene. Tako ne preseneča, da se je po koncu športne kariere podal prav v gostinske vode.

Tudi Peter je že takrat znal pripraviti kosilo, likati in celo šivati. »To mi prav pride tudi pri skokih, saj je kombinezon narejen zelo po meri in hitro kje popustijo šivi,« je razložil pred 14 leti. Domen je bil v tistem času zadolžen za pometanje, Cene za praznjenje pomivalnega stroja, čiščenje hodnika in kopalnice, vsak je tudi moral sam pospraviti sobo … Starša sta jim torej privzgojila tudi delovne navade. »Treba jih je motivirati, pa gre. Včasih ubogajo šele na tretjo besedo, naredijo pa. Prepričana sem, da jim bodo te delovne navade v življenju koristile. V današnjih časih, ko so ženske marsikje v službah celo dlje kot moški, morajo ti priskočiti na pomoč pri gospodinjskih opravilih,« je razmišljala Julijana.

Mama je otrokom poudarjala tudi pomen izobrazbe. »Pravzaprav imam že v krvi, da jim nenehno ponavljam: 'šola, šola, šola' …« Sedemnajstletni Peter je tako za Gorenjski glas ugotavljal, da si lahko hkrati uspešen v športu in šoli: »Moraš si dobro razporediti čas. Ko se učiš, zraven ne smeš početi še šest drugih stvari.« Povedal je tudi, da veliko raje odrašča v družini z veliko otroki. »Ne vem, kako bi zdržal, če bi bil edinec. Dolgčas ni nikoli. Vedno se lahko z nekom ukvarjaš. Res pa je, da včasih manjka malo miru, a se da vse dogovoriti.«