Kako je živela družina Šterk
V ljubljanskem Kinodvoru je bila v torek zvečer premiera slovenskega filma Šterkijada, pogumnega, odkritega in intimnega portreta družine jadralca Jureta Šterka skozi oči njegovega sina Igorja, ki se podpisuje pod režijo in scenarij filma. Film je že na ogled tudi v obeh kranjskih kinematografih.
Jure Šterk je med letoma 1991 in 1994 kot prvi Slovenec s 6,5 metra dolgo jadrnico objadral svet. Koprčan z belokranjskimi koreninami je sicer osemkrat preplul Atlantski ocean, dvakrat Indijski ocean in enkrat Tihi ocean. Od decembra 2007 je bil z 9,2-metrsko jadrnico s pomenljivim imenom Lunatic na jadranju okrog sveta. To 25.000 morskih milj dolgo jadranje brez prestanka se je 1. januarja 2009, ko se je takrat 71-letni Jure Šterk zadnjič oglasil, bližalo koncu. Če bi mu uspelo, bi postal najstarejši človek s tovrstnim podvigom, hkrati bi to storil z najmanjšo jadrnico. Nekaj mesecev po tem, ko se je Jure Šterk zadnjič oglasil po radijski povezavi, je njegova družina prejela osebne predmete z jadrnice, med njimi ladijski dnevnik, ki je bil kasneje tudi objavljen pod naslovom Dnevnik zadnje plovbe. Uredil ga je Igor Šterk. Torkova razprodana premiera Šterkijade v ljubljanskem Kinodvoru je bila posvečena nedavno umrli soprogi in mami Vojki Šterk.
Šterkijada je neizprosna, žalostna, občasno tudi humorna avtobiografska drama o tričlanski družini, kjer nezvesti in pogosto odsoten soprog ter avtoritativen oče celotno družinsko življenje podredi zgolj in samo jadranju. V svet očeta Jureta Šterka se je v filmu vživel Janez Škof, ki se ga spominja še iz mladih let. »Ves čas smo sledili, kje vse pluje, tako da je bil kot neka fama, velik človek. Ta avanturizem ali pa iskanje samega sebe skozi mejne stvari, to tudi sam poznam. Ker sem bral scenarij, sem začutil, da je v njem ogromno neke samorefleksije, Igor je v resnici oboževal očeta, totalno!« Janez Škof, vedno strog do sebe in do svoje igre, do potankosti natančen, do obisti iskren.
Očetov sebični način življenja ima pogubne posledice za družino, na odnos s soprogo in sinom. Če je javnost Jureta Šterka dojemala kot neustrašnega pomorskega junaka, sta na drugi strani soproga in sin, ki sta prisiljena, da vsak na svoj način bolj ali manj uspešno krmarita skozi življenje, se spopadata z osamljenostjo, skorajda nikoli prisotnim očetom ter na koncu tudi z njegovo izgubo. Ženo Vojko je v Šterkijadi upodobila Silva Čušin, ki je dejala: »Ko sem delala vlogo, se mi je včasih zdelo, da je bila ona še bolj sama in še bolj ujeta. Da je imela še bolj razburkano življenje kakor on, ki je bil na morju.« Igorja Šterka, sina Vojke in Jureta, je v filmu odigral Jernej Gašperin (v otroških letih pa Tito Novak). »Na na neki način je Igorjev lik lik opazovalca. Ne gre za izražanje njegovih ambicij ali njegove poti, ampak bolj za sprejemanje in poslušanje skozi čudenje svojima staršema,« o Šterkijadi razmišlja Gašperin. V stranskih vlogah so med drugim zaigrali še Blaž Setnikar, Saša Pavček, Primož Pirnat in Žiga Saksida.
»Jadralski podvigi in tragično izginotje očeta niso bili razlog za ta film. Kar me je pritegnilo, so bili trenutki v naši družini – žalostni, trpki, a hkrati komični in absurdni. Ti odslikavajo kompleksnost odnosov v naših življenjih,« je o svojem filmu, ki je sicer odprl lanski Festival slovenskega filma v Portorožu, povedal režiser in scenarist filma Igor Šterk. Kot je po portoroški premieri filma za MMC povedala producentka filma Petra Vidmar, smo Jureta Šterka dojemali kot herojskega jadralca, ki je prvi sam objadral svet, v resnici pa ga je takega, kot je bil, ustvarjala tudi dinamika družine. »Tudi če bi Igor in mama iskala razloge, zakaj vedno znova hoče na nove poti, na koncu pretehtata družinska ljubezen in podpora: saj v resnici na neki točki ne sprašuješ več. On to preprosto mora narediti.« Film je na ogled v obeh kranjskih kinematografih.