Mickinih tristo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sobota, 30. december 2023 / 11:00

Kakopak gre za tristoto ponovitev predstave Županova Micka, ki so jo na oder Prešernovega gledališča prvič postavili pred dvaindvajsetimi leti. Duhovita interpretacija Linhartove veseloigre je navduševala občinstvo doma in po svetu. Štirje igralci in dva godca so odigrali prav vseh tristo predstav.

Kranj – Na odru nas pričakata oče in župan Jaka ter njegova hči Micka, upokojeni igralec Prešernovega gledališča Tine Oman in igralka aktualnega ansambla Vesna Pernarčič. On tudi po 22 letih še vedno riba zelje, ona na drugi strani stoji v škafu in ga tlači. Jaka odpre pogovor: »Lubezniva Micka, povej mi vunder, zakaj Anžéta nočeš? Ali ni on en lepi, zali fant? Ali nima lepo hišo, lepe njive; živinco pak tako, de se enimu serce smeja, kader jo vidi?« Micka z ihto odgovori z vprašanjem: »Oča, povejte meni, zakaj vi kislu vinu radi ne pijete?« Jaka pa: »Šema! Zato, ke mi ne duší.« Micka odrezavo: »Prov! Jest tudi Anžeta nočem, zato ke mi ne dopade.«

In tako naprej že tristotič, odkar je bila aprila 2001 v režiji in priredbi Vita Tauferja Županova Micka prvič postavljena na oder Prešernovega gledališča. Dramaturške niti je povezovala Marinka Poštrak, avtor glasbe je bil Igor Leonardi, svetlobni oblikovalec Pascal Mérat, lektor pa Arko. Igralska zasedba se je v teh letih le malo spreminjala. V jubilejni predstavi so nastopili Borut Veselko (pred njim Matjaž Tribušon) v vlogi Tulpenheima, Matjaž Višnar (pred njim Gregor Čušin) v vlogi Monkofa, Micka je še vedno izvirna Vesna Pernarčič (v času porodniškega staža jo je menjala Vesna Slapar) in štirje, ki so nastopili prav v vseh predstavah: Darja Reichman kot Šternfeldovka, Tine Oman kot župan, Rok Vihar kot Anže, Pavel Rakovec v vlogi Glažka ter oba godca Robert Kavčič in Ciril Roblek.

Micka je ikona slovenstva

Županova Micka, dramatik A. T. Linhart jo je prevedel in priredil po igri Die Feldmühle (Podeželski ml­in) nemškega avtorja Josefa Richterja, je bila prvič uprizorjena 28. decembra 1789 v Stanovskem gledališču v Ljubljani in velja za prvo uprizorjeno posvetno besedilo v slovenščini. V zavesti Slovencev in v slovenski gledališki zgodovini je postala tako rekoč mitska ter temelj, na katerem stoji današnja slovenska dramatika. Prav ta temelj je po več kot dvesto letih želela preveriti Tauferjeva uprizoritev Županove Micke v Prešernovem gledališču. Preveriti je želela ikonografijo slovenstva, saj smo se Slovenci prav skozi Micko in Matička in njuno nacionalno ikonografijo skozi stoletja neprestano identificirali in reflektirali.

»Naša Micka je nekaj zelo posebnega, brhka mladenka, hkrati pa verjetno najstarejša redno in največkrat uprizarjana predstava repertoarnih gledališč za odrasle. V Prešernovem gledališču se je rodila, tu je odrasla, od tu je prepotovala celotno Slovenijo, od tu obiskovala tujino in tu je doma. Ponosen sem, da smem biti drobcen del njene zgodbe in da je Micka županova, slovenska, kranjska in naša, s tem pa čisto malo tudi moja,« je ob jubileju povedal direktor gledališča Jure Novak.

Igra za igralski užitek

Dolg aplavz polne dvorane ob jubilejni ponovitvi je bila zagotovo najboljša potrditev, zakaj je igra doživela toliko uprizoritev. »To je bila moja prva vloga v tem gledališču, z njo sem se predstavila kranjskemu občinstvu in je že zato zame posebna, hkrati pa jo igram najdlje v svojem gledališkem življenju,« je po predstavi povedala Vesna Pernarčič, odrska Micka, ki je nekaj let v času materinstva, kot je dodala, vlogo posojala kolegici Vesni Slapar. »Igra nam je zlezla pod kožo in tako rekoč ne potrebujemo dodatnih vaj zanjo. Predstava je brezčasna, neke vrste učna ura, kako se delajo predstave na star način.«

»Predstava na prvi pogled deluje preprosta, a je treba vedeti, da je besedilo nekoliko posebno, povedati ga moraš v jeziku Linhartovega časa. Ob tem pa kljub toliko ponovitvam vedno rada kaj spremenim in kakšen detajl odigram drugače. Tako živim naprej s predstavo,« je dejala odrska tristokratna Šternfeldovka Darja Reichman.

Eden treh, ki so odigrali vse predstave, je odrski župan Tine Oman. »Pred vsako naslednjo ponovitvijo grem dvakrat skozi besedilo. No, zadnjo noč sem tudi bolj slabo spal,« je v duhovitem tonu poudaril že več kot desetletje upokojeni Oman. »Kar nekaj ljudi mi je danes reklo, da predstava še vedno stoji in je taka, kot je bila prva. Le malo dražja je, saj nas je že skoraj polovica ekipe v pokoju.« Drugi igralec z vsemi ponovitvami je še ena igralska legenda Prešernovega gledališča, Pavel Rakovec, odrski Glažek, ki je letos zaznamoval svojo osemdesetletnico. »Vsaka predstava je kot eno novo rojstvo. Vloga te ponovno oživi, okrog tvoje malo starejše glave spet mnogo stvari mrgoli,« je v pesniškem slogu poudaril Rakovec in nadaljeval: »Če se to še malo posoli, je res krasno. Življenje se tako obnovi in moje celice so spet poskočne.«

»Godca (Robert Kavčič in Ciril Roblek) imava na začetku zavihane rokave. Pred snubljenjem jih morava odvihati. Se je velikokrat zgodilo, da je eden od naju to pozabil – in ta je bil dolžan pico in pivo. No, po tristotih predstavah sva še vedno lačna in žejna,« je bil iskriv Ciril Roblek, sicer gledališki inspicient, na odru pa igra kitaro; nedolgo upokojeni organizator v gledališču Robert Kavčič pa raztegne harmoniko.

Ali bo v prihodnjem letu sledila še kakšna ponovitev? Kdo ve, razmišljajo sogovorniki. A kot je dejala Darja Reichman: »Županova Micka je večna. Naj živi še v pozna leta, saj se zna dostojanstveno starati ... Ne potrebuje liftingov in botoksa ... Potrebuje samo neomajno vero v gledališče in veselje in strast do njega.«