Zmenkarije

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 31. oktober 2023 / 11:07

Miho so v okolju, kjer je živel, dobro poznali. Kot strokovnjak za različna vrtnarska dela, ki jih je opravljal skrbno in z ljubeznijo, je bil tudi zelo priljubljen.

»Četudi študija nisem dokončal, omagal (naveličal) sem že konec drugega letnika, se mi zdi, da so stranke z menoj že od samega začetka zelo zadovoljne,« pripoveduje.

V poslu mu je šlo vse kot po maslu, na zasebnem področju pa ni imel takšne sreče. Priznal je, da je imel kar nekaj deklet, a ker je bil tradicionalno vzgojen, so ga motile takšne, ki niso znale kuhati in pospravljati za seboj. Na živce mu je šlo, ker si niso umivale zob.

»Raje sem bil sam, četudi sem imel že štirideset let, brat, ki je bil od mene starejši dve leti, je postal že dedek,« nadaljuje.

»Nekega večera sem se na smrt utrujen vrnil domov, a zaspati nisem mogel. Vzel sem v roke telefon in začel brskati po njem. Ne da bi vedel, zakaj, sem kliknil na Zmenkarije. 'Bi se radi pogovarjali z našimi dekleti? Pošljite SMS,' je med drugim pisalo. Nisem dosti razmišljal, včlanil sem se. Kar naenkrat se mi je na ekranu pojavilo več deset fotografij samih lepih deklet. Pozabil sem na utrujenost in začel raziskovati. Nekatere so bile zelo odkrite in so o sebi povedale marsikaj, ne nazadnje tudi skozi na pol slečene fotografije. Prijetna črnolaska je napisala, da išče črnolasca, a le za nekajtedensko druženje. Čeprav sem bil svetlolasec, sem se odločil, da ji napišem sporočilo. Takoj mi je odgovorila in me tudi povabila na srečanje v torek ob petih popoldne. Zagrabila me je radovednost. Logično, da sem se odločil in šel. V gostilni sem naročil pivo in čakal. Prisedlo je kar luštno dekle, morda malo premlado zame, a vseeno. Povedala je, da ji je ime Nežka, da je študentka germanistike in da išče moškega za občasna, a plačljiva srečanja. Kar sapo mi je vzelo! Kamor gre bik, naj gre še štrik, sem si rekel, ker me je zanimalo, kako mi bo ta plačljivi del obrazložila. Dvesto evrov gotovine za vsak dan druženja, kar vključuje intimnosti enkrat dnevno, morda kakšen izlet, večerje. Dodatne stroške, seveda, sproti poravnam. Potem me je prijela za roko in me vprašala, ali kaj čutim ob njenem dotiku. Odkimal sem. Nisem ji hotel reči, da mi je kar malo slabo ob vsem, kar mi je govorila. Vseeno sva se na koncu dogovorila za datum. 'Pa ne pozabi na denar!' mi je še naročila, ko je po polurni debati vstala in odšla. Naročil sem še eno pivo, a se mi je zdelo, kot bi bilo brez pravega okusa.

Zvečer, bilo je že malo po enajsti uri, sem na Zmenkarijah naletel na Benny. V svojem osebnem opisu je navedla marsikaj, kar bi mi bilo lahko všeč.

Benny naj bi bila po poklicu učiteljica, samska pri dvaintridesetih. Navedla je, da je še brez 'izkušenj'. Pa da vidimo, ali to drži, sem si rekel, ko sem se takoj po službi odpeljal na prvi zmenek. Še dobro, da se je vse skupaj dogajalo v jesenskem času, ko sem imel zaradi krajšega dneva manj dela. Benny je bila v resnici najmanj enkrat starejša. Bila je sicer prijetna, a je kadila kot Turek. Najino srečanje se je zavleklo, saj se je bilo z njo lepo pogovarjati. Na koncu mi je zaupala, da ima hčerko, ki je bila mojih let. Zanimivo, kaj človek izve, če ženski ponudi ramo!

V naslednjih tednih in mesecih sem spoznal več kot sto žensk. Še nobena zima mi ni tako hitro minila, kot mi je ta! Po navadi sem se dolgočasil, ustvarjal ikebane, organiziral različne 'cvetličarske' tečaje, da je čas hitreje minil. Pogovori z osamljenimi ženskami, ki so ponujale svoje storitve, so bili izziv, ki mi jih je pokazal v precej drugačni luči. Nikoli si nisem mislil, da se jih toliko prodaja zato, da lažje preživijo, plačujejo račune, šolajo otroke in podobno. Ti pogovori na Zmenkarijah so imeli eno veliko hibo: evri so iz mojega žepa kar kopneli, saj je bilo treba vse plačati. Vsako sporočilo je stalo dva evra, to pa ni bilo malo! Potem sem naletel na neko Silvo. Srečanje v živo je stalno zavračala. Dejala je, da ji sporočila čisto zadostujejo. A sem vztrajal. Moj značaj je pač takšen, da se najraje zapičim v tisto, kar se mi izmika. Enkrat marca mi je sporočila, da mora v bolnišnico, ker ima težave z dihanjem. Zdelo se mi je, da mi je padla sekira v med, kajti na tem oddelku je delala moja sestra. Prosil sem jo, naj pogleda, ali je med pacienti tudi Silva. Pokazal sem ji tudi fotografijo. 'Ni je,' mi je povedala čez kakšen dan. Verjemite, bil sem kar malo razočaran. Niti pomislil nisem, da mi je lagala in me vlekla za nos.

V petek sem šel na zmenek z Majdo, ki sem jo poznal še iz mladosti. Njen oče je imel v lasti nekaj starodobnikov, ki jih je občasno posojal za snemanje reklam ali filmov. V trenutku, ko sem zaklepal vrata, mi je Silva po dolgem času poslala sporočilo. Ostro sem jo prijel zaradi laganja, pa se mi je izvila na zelo prefinjen način, da moškim ni kar tako zaupati. Prav, sem ji odgovoril in jo 'naročil' na zmenek. Seveda je ni bilo! Pri 146. sporočilu sva prekinila stike.

Potem pa se je zgodilo, kar se je imelo zgoditi in po nekem čudežu sem končno odkril, kdo je Silva.

Z Majdo sva se začela že bolj resno sestajati, ko me je prosila, naj jo odpeljem do neke ženske. 'Ena uboga reva je, ima sina, ki ima psihične težave, pa mora biti ves čas pri njem, zato dela od doma za nekakšne zmenkarije,' mi je rekla. Ušesa so se mi postavila pokonci. Majdi sem se ponudil, da ta paket kar sam odnesem v stanovanje te ženske. Bila je zelo prijazna starejša gospa. Medtem ko sta z Majdo klepetali, sem kakor slučajno šel mimo računalnika ter vrgel oko nanj. Vse mi je bilo jasno. Silva!

Majdi sem šele pred kratkim zaupal to skrivnost. To pa moraš povedati še Mileni, mi je rekla. Pa sem jo ubogal!«

(Konec)