Strganke in postrganke

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 27. avgust 2023 / 07:51

»Pridejo leta, ko se moramo z marsičim soočiti na novo. V mojih mladih letih so temu ogledalu hudomušno rekli, da moraš vzeti glavo v roke. Zadnji čas je bil, da pospravim pisalno mizo. Vse tole naše 'lebanje' (po Trubarju) je kratko ali malo daljše poskusno obratovanje, kjer se pregrevamo in hladimo, mažemo in ribamo. Le posojeno je vse, na odpoklic ob vsaki uri (Strahl). Nabrale so se smeti, ostružki in druga navlaka. Pobrskal sem še po spominu. Iz vse te šare sem postrgal nekaj postorijc, zgodbic, dogodkov in čenč z govorico otroka, učenčka, mladostnika, odraslega. Zgodbe so se mi z leti nabirale in ostale. Nekatere so stare, počene in zlepljene, sestavljene, doslikane. Druge so individualne. Nekatere so iz kolektivne izkušnje, aktualne, pozabljene kot duše v vicah, resne in neresne, lažnive in poštene, zaspane in žive. Vse ostalo so spomini, ki hitijo v folkloro in pozabo. Od nekod se sliši otroški vrišč, furmansko klafanje, prihajanje in odhajanje. Vse tiste stezice pa gredo h koncu, k zadnjemu razgledu nazaj in pogledu v večnost. Zgodbe so se postarale. Čas jim je porezal ostre robove in pobelil črne lise. Postale so muzika, ki ji ne znamo več napeva, spominjamo pa se, da je bila lepa. Poanta življenja je vedno v detajlih, drugo je občečloveško. Obstajajo strokovnjaki za drobižke. Prav ti so zanimivi. Nekatere zgodbe so se me dotaknile in prav take se mi je zdelo vredno zapisati. Vse imajo srečen konec in so lahko poučne za vsakogar. Za današnje čase je tako pisanje že mimo. Takih podobic ne gledamo več. Napisali so jih že pisatelji, Kersnik, Tavčar, Cankar, Plestenjak in drugi. Tako je bilo nekod nekje, tako ali malo drugače, mogoče celo nekdaj v Loki. Nazadnje so to zgodbice mojega življenja in moja zapuščina. Zdaj smo vsi globalizirani in kulturni občani in so posebneži pozabljeni. Včasih pa smo bili malo poredni. Kdor je firbčen, bo te podobice pogledal in prebral, mogoče kot pravljice za lahko noč, kogar ne zanimajo, naj jih pa pusti.« (str. 23)

Dr. France Štukl (1942–2022), po stroki umetnostni zgodovinar in arhivist, je bil v svojem času ena najbolj ikoničnih osebnosti Škofje Loke, živa kronika tega mesta, njegovih ljudi in njihovih zgodb. Te je nosil v svojem bogatem spominu, v tej knjigi je postrgal nekaj izbranih in jih na pot pospremil v gornjem uvodu. Štejem si v čast, da sem ga osebno poznal, večkrat sem ga obiskal v arhivu, ko je bil ta še v nekdanji nunski kašči v Blaževi ulici. Dal mi je veliko dragocenih nasvetov, hranim ga v lepem spominu.