Dr. Marija Kavkler (3)

O inkluziji ...

Dr. Marija Kavkler si je vseskozi prizadevala za inkluzivno vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. Še vedno je tako. »K inkluzivni šoli stremi vsa Evropa, cel svet, pri nas pa je na žalost še vedno nimamo. Šolski sistem bi morali spremeniti v smeri, da bi prinesel izboljšanje za vse otroke,« poudarja.

Njena stališča so takšna tudi zaradi številnih praks, ki jih je v času svoje poklicne poti pridobila v tujini. »Posebno pomembno mi je bilo, da sem imela možnost obiskati veliko različnih držav, kjer so mi kolegi pokazali različne ustanove in mi omogočili, da sem lahko pri njih ostala dlje časa. Veliko sem se naučila. Večkrat me vprašajo, zakaj se v tolikšni meri ukvarjam z inkluzijo, in povem, da sem v resnici v tujini videla, da je možno otroke z različnimi posebnimi potrebami vključevati v večinske šole, če so seveda pogoji, če so strokovni, materialni viri, če so pozitivna stališča do vključevanja. V teh primerih so našli ogromno rešitev. Nikjer ni lahko, nikjer ni dovolj vseh pogojev, ki bi jih potrebovali, možno pa je. Zato me tako moti, da je pri nas še vedno toliko ovir, da bi otroke s posebnimi potrebami vključevali v večinsko šolo. Ni države na svetu, ki ne bi vključevala otrok s posebnimi potrebami. Berem, da se temu zelo intenzivno posvečajo tudi arabske države. Kljub vsem opozorilom, tudi s strani Evropske unije, mi še vedno vztrajamo. Očitno ni ljudi, ki bi se bili pripravljeni za to zavzeti,« pojasnjuje.

Vključenost v okolje

Ostaja realna in se zaveda, da vseh otrok ne moremo vključiti. »Kontinuum otrok s posebnimi potrebami od tistih, ki so zelo sposobni, do tistih, ki imajo zelo izrazite posebne potrebe, je dejstvo. V okviru tega kontinuuma pa je velik del takšnih, ki bi imeli možnosti, da svoje potenciale razvijejo tudi v večinskem okolju, se učijo po zgledu vrstnikov, razvijajo socialne veščine. Vedno rečem in tudi izkušnje imam takšne, da je za veliko staršev mnogo bolj pomembno, da otrok razvije socialne veščine, da se zna vesti, vključevati. Ne smemo pozabiti, da v šolo hodimo le toliko in toliko let, sledi pa precej več let, ko človek živi v svojem okolju. Če ima tam znance, če pozna vrstnike, če se zna ustrezno vključiti v okolje, potem je zame to tisto, kar smo dosegli z inkluzivno šolo. Vključenost v okolje za nekatere pomeni višek inkluzije. Velikokrat mislimo, da je inkluzivna samo šola. To je seveda eno obdobje, ki je pomembno, moramo pa v okviru inkluzivne šole in vzgoje otroka pripravljati za obdobje odraslosti, da se bo lahko vključil v družbo, suvereno sodeloval z vsemi in se dobro počutil,« dodaja.

Pomen učitelja

Inkluzija od učitelja zahtevna ogromno dela in prav učitelj je eden izmed ključnih v inkluzivni šoli, česar se, pravi dr. Kavkler, premalo zavedamo. »Če se učitelj trudi, če naredi vse, kar mora, če ima podporo vodstva šole in strokovne službe, dobro sodeluje s starši, potem lahko marsikaj doseže. Vprašamo se lahko, kolikokrat nagrajujemo dobre učitelje s srcem, ki v delo z otroki s posebnimi potrebami vlagajo veliko truda. Rezultati niso takšni, kot pri učitelju, ki učence pripravlja na tekmovanja in ti potem dobijo priznanja. Kljub temu je v življenjskem smislu to angažma, ki je vreden pozornosti. Če ima učitelj podporo, je mnogo več možnosti, da se bodo tudi otroci s posebnimi potrebami lahko dobro vključevali. Učitelj, ki dobro uči otroke s posebnimi potrebami, dobro uči vse otroke.«

Najbolj zapostavljena skupina

Ugotavlja, da smo za vključevanje določenih skupin otrok s posebnimi potrebami bolj odprti kot za druge. »Najbolj zapostavljena je skupina otrok z motnjami v duševnem razvoju. Pri nas je že skoraj 150 otrok z motnjami v duševnem razvoju vključenih v večinsko osnovno šolo. To ni inkluzija. So samo fizično prisotni, nimajo pa možnosti, da bi bili uspešni, razvijali svoje potenciale,« pove. (Se nadaljuje)