Če si turist, vidiš le znamenitosti

Tatevik Harutyunyan, mlada čebelarka iz Armenije, je v Čebelarskem izobraževalnem centru v Lescah izpopolnjevala svoje znanje čebelarstva. Navdušena je nad Slovenijo, njeno tradicijo čebelarstva, izjemnim znanjem na tem področju in predvsem ljudmi, ki so jo zelo toplo sprejeli.

»Po dveh tednih tukaj se počutim kot doma. Morda zato, ker sta si Slovenija in Armenija v mnogočem podobni. Obe sta manjši državi – v Armeniji nas je samo dva milijona in pol ... je pa res, da več kot osem milijonov Armencev živi v diaspori po vsem svetu. Celo narava je v delu, kjer živim, podobna tej tukaj. Imamo gozdove in gore, tako kot vi. Je pa res, da se Erevan, glavno mesto Armenije, po zelenju ne more primerjati z Ljubljano, ki me je popolnoma navdušila!« je prejšnji petek, dan pred koncem 14-dnevnega obiska v Sloveniji, izkušnje strnila mlada armenska čebelarka Tatevik Harutyunyan.

Čebelarstvo kot posel

S čebelarstvom se, pravi, Armenci že dolgo ukvarjajo, čeprav nimajo tako bogate tradicije, kot jo imamo v Sloveniji. V zadnjem obdobju so nad čebelarjenjem zelo navdušeni tudi mladi.

Za prihod k nam pa se je odločila, ker bi svojo že zdaj s čebelarjenjem povezano turistično ponudbo rada dopolnila tudi z apiterapijo. »To, kako pridobivati med in ga tudi prodati, z možem že veva. Doma imava sedemdeset čebeljih družin. Mož zna dobro skrbeti za čebele, jaz pa sem močnejša v poslovnem delu in komunikaciji. Zelo rada se tudi učim, zato sem se vključila v projekt Inovativen turizem za Armenijo, ki ga podpirata Evropska unija in ena od nemških nevladnih organizacij. Tako smo postavili posebne hiške, v katerih so panji, kjer ljudje lahko spijo, počivajo in se ukvarjajo s čebelarjenjem, če želijo. Kot veste, je Armenija izjemno kulturno bogata dežela, jaz pa svojim gostom želim ponuditi še več, predvsem izkušnjo, povezano z naravo.«

Vztrajala, da gre

Ko je ugotovila, da želi v ponudbo vključiti še apiterapijo, je iskala možnosti, kje se lahko o tem kaj nauči. »Neverjetno, ampak kadarkoli sem v brskalnik odtipkala besedi čebela in apiterapija, se mi je na ekranu izpisala beseda Slovenija, o kateri sicer nisem vedela prav ničesar!«

A je brskala dalje ter našla Čebelarski center v Lescah in Ljudsko univerzo v Radovljici, v okviru katere center deluje. Pot v Slovenijo ni bila lahka, je povedala; Armenci zaradi politično zapletenih razmer svojim državljanom neradi odobrijo vizume za odhod iz države. A kot pravi, je po naravi zelo odločna. »Veste, sem pripadnica generacije iz devetdesetih, iz obdobja, ko smo se osamosvajali od Sovjetske zveze. Ni nam bilo lahko in najbrž smo zato vsi bolj vzdržljivi. Jekleni ljudje smo, potrebujemo le pogum in motivacijo.«

Ob tem so jo na LUR vključili še v program Erasmus, zaradi česar je bil prihod v Slovenijo tudi finančno manj zahteven.

Ker je želela spoznati nove pristope pri čebelarjenju, je v prvem delu enomesečne izmenjave spoznala delovanje centra, omogočili pa so ji tudi ogled okoliških ponudnikov apiturizma in apiterapije.

Lahko bi se bolje poznali

S pridobljenim znanjem je izjemno zadovoljna, pravi, pa tudi z izkušnjami, ki so nastale ob druženju z domačini. »Če prideš samo kot turist, tega pač ne doživiš. Vidiš znamenitosti, pomembne stavbe, naravo ... Jaz pa sem se imela možnost srečevati tudi z res zelo zelo gostoljubnimi ljudmi. Žal mi je, da se med seboj tako slabo poznamo. Ko povem, od kod sem, torej iz Armenije, je najbolj pogost odziv: 'Aha, iz Romunije ...'« razloži z nasmehom in doda, da je potovanje med državama kljub temu dokaj enostavno: iz glavnega mesta Erevan so redni leti v nam bližnje Benetke.

A tudi to se bo spremenilo, je prepričana. Slovenci bodo spoznali Armenijo, ona pa bo o svoji izkušnji pripovedovala doma. Tudi o tem, kako je šla vsak dan iz Lesc, kjer je prebivala, peš na sladoled v staro mestno jedro Radovljice in pri tem neznansko uživala. »Seveda se veselim odhoda domov, kjer me čaka moja družina: otroka, mož, mama in sestre. Ampak prav tako se veselim tudi, da že septembra spet pridem nazaj v Slovenijo, na drugi del izmenjave.«