Prostovoljci, vsakemu posebej velik hvala

Besedilo: Suzana Podgoršek Kovačič
Kategorija: Tržič / torek, 6. november 2018 / 10:18

Več sort ljudi človek spozna v nesreči, tako se je po nedavni ujmi izkazalo v tržiški občini posebej v Čadovljah, Dolini in Jelendolu. Nekateri ljudje so preprosto sorte firbcev in jim v njihovi radovednosti – kaj se je zgodilo, kakšne so posledice in kako je prizadetim prebivalcem – ne zaležejo niti opozorila, da je gibanje na določenih območjih zaradi podorov, sanacije ... še vedno (smrtno) nevarno, da ne rečem prepovedano. Pa ne mislim, da firbci iskreno ne sočustvujejo s prizadetimi, a tudi ne pripomorejo k temu, da bi bilo kaj bolje. Potem so med nami, kot se je izkazalo, tudi kradljivci. Ne vem, kakšen sprevržen človek moraš biti, da skrajno resne okoliščine poslabšaš s tem, da iz strojev na gradbišču, kjer skušajo vzpostaviti dostop do Jelendola, ukradeš več sto litrov nafte.

Posebno pozornost v pozitivnem smislu pa si zaslužijo, in kolikokrat se je to že izkazalo, prostovoljci. Med njimi so prostovoljci, ki v službi koristijo svoje proste ure, dopust (tu upam na interventni posluh delodajalcev) samo zato, da lahko pomagajo. In to v časih, ko blaginjo statistično štejemo bolj kot ne v denarju namesto v čem drugem. Na terenu na prizadetih območjih tržiške občine so bile aktivirane vse pristojne službe: izpostava Uprave RS za zaščito in reševanje Kranj z Regijskim centrom za obveščanje, Civilna zaščita Tržič, Gorska reševalna služba Tržič, Gasilska zveza Tržič s prostovoljnimi gasilskimi društvi in dodatnimi okrepitvami gasilcev od Kranja do Radovljice. Brez zamere, če koga nisem omenila ... Ali je dan ali noč, srčni prostovoljec želi pomagati. Na pomoč je priskočila tudi Slovenska vojska s helikopterjem, s katerim so v Dolino in Jelendol za tamkajšnje prebivalce, odrezane od sveta, prepeljali agregate, hrano in druge nujne potrebščine. Država je obljubila finančno pomoč. Bomo spremljali ...

Največji hvala gre za pomoč vsakemu prostovoljcu posebej. Hvala si upam napisati v imenu krajanov Doline in Jelendola, marsikoga osebno poznam; Ano, Zdravka, Henrika, Slavka ... Največji hvala gre tudi vsem neimenovanim posameznikom, ki pomagajo najbolj prizadetim tudi prek Rdečega križa in Karitasa – finančno in kako drugače.

Narava nam vse pogosteje vrača, globalni svet zaradi človeških neumnosti postaja čedalje bolj negotov in Slovenija je del tega sveta. Ne vem, koliko od tega bom občutila (ali zanamci), ampak vsaj o nečem sem prepričana: da v nesreči nihče ne sme ostati sam. Kar vedno znova dokazuje, da eden brez drugega ne bomo (z)mogli ...