Saškina trojka z ničlo

Trideseti rojstni dan je tisti prvi, ki ga ne čakaš prav z velikim navdušenjem. Vendar, ko ga preživiš, ugotoviš, da niti ni tako hudo v primerjavi z drugimi okroglimi obletnicami, ki še pridejo.

Leta letijo, potrebuje letalo! Saška že ne, se čisto dobro kosa z leti, stoji trdno na tleh in do zdaj je ustvarila vse svoje želje … razen ene.

Saška Velinovska je tisto prijazno bitje, ki vas pozdravi, če hočete k direktorju poslovne enote Adriatica Slovenice v Kranju, in je tudi tista mila oseba, če ste hoteli slišati kaj dobronamernega, spodbudnega, pametnega, razumnega ali na kratko rečeno, če potrebujete pravo besedo ob pravem času. Ni čudno, da je njena velika želja postati vzgojiteljica v vrtcu, vendar ne vem, ali se bo visoki poslovni svet strinjal s tem, da bi s selitvijo med najmlajše hotelo izgubiti eno najboljših tajnic na svetu. Pa vendar najbližji poznavalci njene osebnosti in sposobnosti pravijo, da v primeru, da ne bo ne tajnica ne vzgojiteljica, lahko postane najboljša kuharica. Povab­ljeni na njeno trojko bodo globoko prikimali.

Praznovala je doma, skupaj z možem Dejanom, starši, sestro, nečakoma in vsemi najbližjimi prijatelji. Praznovala je tako, kot se spodobi za rojeno Britoflanko, nekoč gonilno silo vseh visokonapetostnih žurov letnika 1983, Makedonko po duši in krvni skupini, s samimi makedonskimi kulinaričnimi dobrotami, ter glasbo, ki jo slišimo zgolj pod etno nazivi. Gajde niso škotske dude, ampak makedonsko narodno glasbilo, ki poslušalca požene v kolo in takoj za tem za mizo, na kateri so odojek, mastika, tavče gravče, piruške, pastrmalija …

Želje, ki jih je Saška slišala največkrat, so bile usmerjene k njeni največji želji, dobiti mulca, ki bi jo klical: mamiiiiii!!!!