Nimamo pravice!

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / nedelja, 11. junij 2023 / 17:00

Nimamo pravice svojim otrokom ukrasti otroštva. Ukrademo jim ga, kadar jim ne omogočimo, da so otroci. Ni otrokova naloga, da skrbi za starše. Otrok tega ne ve, zato bo vedno skrbel za enega ali za oba starša. Zato ker je od njiju odvisen in ker želi pripadati. Kadar se ati in mami ne razumeta, se bo otrok nezavedno začel truditi zanju. Začel bo tolažiti enega ali drugega – takrat otroka oropamo brezskrbnega otroštva. Nimamo pravice viseti na ekranih na račun otrok. Niti nimamo pravice (v imenu otrok) otrokom pri dveh letih starosti poriniti v roke ekrana zato, da bomo mi kot starši imel mir. Nimamo pravice (zaradi svojega otroka) biti pijano, delati cele dneve in potovati po celem svetu, medtem ko je otrok doma in si želi nas in naše bližine.

Niti najmanjše pravice nimam v svojega otroka projicirati svojih neizživetih sanj. Npr. sam sem bil povprečen košarkar in zaradi tega sem bil zasmehovan s strani očeta in vrstnikov. Nimam pravice svojega sina zelo prefinjeno usmerjati v košarko, ga gnati na treninge preko vseh meja. Sin bo čutil mojo neizživeto željo (in mojo bolečino). On se pri desetih letih ne more odločiti, ali bi rad igral košarko ali ne. Vse bo pa naredil, da bo ohranil odnos z očetom. Oče ga je izrabil za uresničitev svojih želja – čeprav brez soglasja otroka. In to celo v imenu dobrih želja za otroka. Dejansko pa je otroka oropal lastnih želja in avtentičnosti, čeprav mu nihče ni dal te pravice.

Niti nimamo pravice otrok siliti v poklice, za katere mi menimo, da so zanj pravi. Otrok je samostojno bitje, ustvarjen iz očeta in mame. In ima samostojno pot. Pogosto starši zelo prefinjeno navdušujejo otroke za določene poklice z namenom, da bo otrok prevzel podjetje, našo dejavnost, v katero smo vložili celo življenje. Ja, preprosto nimamo te pravice. Zakaj ne? Zato, ker ima otrok sam svojo pravico, da se izrazi in uresniči v tem življenju, kot njemu paše!

Zato je dolžnost staršev, da od rojstva dalje otroka spodbujamo k samostojnosti in avtentičnosti, da mu omogočamo iskanje sebe. Opazujemo, kje je dober, kaj ga veseli, kakšne igrače ga privlačijo, skupaj izbiramo igrače, obleke, kaj rad je, kam usmerja pozornost, katere spretnosti ima, katerih nima, spoštujemo njegove interese in odločitve, spodbujamo njegove misli in sprejemamo njegova čutenja, podpiramo samostojne odločitve in samostojno reševanje problemov … skratka se pogovarjamo o možnostih, ki nam in njemu nudi življenje dandanes. Pot k samostojnosti pomeni tudi, da sam opravlja naloge starosti primerno. Zagotovimo otroku dostop do različnih znanj, izkušenj, knjig, umetnosti, športa, do različnega dela. Spodbudimo ga, naj sprašuje in se uči iz napak. Pri odločitvah stopimo malo nazaj in z lastnim zgledom pokažimo, kako sledimo sebi in svojim željam.