Pomoč otrokom z avtizmom pri učenju (1)
Namen knjige je pomagati učiteljem, terapevtom in staršem, ki so vključeni v obravnavo otrok z avtizmom.
Pretekli teden so predstavili knjigo z naslovom Pomoč otrokom z avtizmom pri učenju in podnaslovom Načini obravnave za strokovnjake in starše avtorice Bryne Siegel. Slovenska izdaja z več kot petsto stranmi je pred kratkim izšla pri založbi Didakta. Namen knjige je pomagati učiteljem, terapevtom in staršem, ki so vključeni v obravnavo otrok z avtizmom.
Pri predstavitvi sta sodelovali prevajalka knjige dr. Bojana Globačnik, prof. logopedije, in psihiatrinja dr. Vesna Švab. Pogovor je vodila Carmen L. Oven. »Živimo v napornem času, ko je skupina otrok s posebnimi potrebami vse številnejša in heterogena ter zato za obravnavo zahtevnejša, velik del populacije pa ima pridružene motnje. Ocenjujejo, da na svetu več kot trideset odstotkov šolajočih se otrok potrebuje različne oblike pomoči pri učenju. Tudi pri nas je po ocenah podobno, ob tem da nam primanjkuje učiteljev in drugih strokovnjakov za delo na širšem področju pedagoške prakse. Sistem dejansko težko uravnava tako velike obremenitve,« je predgovor v knjigi začela dr. Bojana Globačnik in dodala, da je knjiga »razumljivo napisan in s primeri podkrepljen vodnik po učnih primanjkljajih pri avtizmu in načinih iskanja ustreznih metod obravnave glede na otrokov učni stil.«
Avtizem ni več tak tabu, kot je bil na primer pred štiridesetimi leti, je na pogovoru pojasnila dr. Bojana Globačnik. »Prvega otroka z avtizmom sem v šolo v takratnem Zavodu za gluhe dobila leta 1982, na Zavodu Janeza Levca pa je bil prvi oddelek za učence z avtizmom oblikovan leta 1986. Če gledam, kako smo se takrat tega bali in kako pristopamo danes, po štiridesetih letih, menim, da je Slovenija naredila velik napredek v ozaveščanju in prepoznavanju, seveda pa to ne pomeni, da nimamo resnih težav v zagotavljanju sistema, ki bi podpiral te otroke in družine, tako v zgodnji obravnavi, pri umeščanju v šolski sistem kot v podpornem zaposlovanju oziroma v bivalnih skupnostih. To je srčika problema in ta knjiga ga dobro osvetljuje.«
Knjiga je izjemno kompleksno delo. Kot celota je zelo premišljeno strukturirana, v njej pa so poudarjena vsa ključna področja. Avtorica bralca postopno vodi v svet otrok z avtizmom. »Treba je pogledati v črno brezno diskriminacije ljudi s težavami avtističnega spektra. Ko sem začela delati, o tem sploh nismo govorili. Vprašanje je, koliko ljudi v psihiatrični bolnišnici, kjer sem delala dolga leta, smo napačno diagnosticirali, ker sploh nismo pomislili, da gre za avtizem, koliko smo jih napačno zdravili, pri kolikih smo poskušali z medicinskimi modeli obravnave, ki pri teh motnjah nimajo svojega mesta. Gre izrazito za motnjo, ki je dostopna psihološkim, pedagoškim oblikam obravnave. Zakaj nastane? Ko smo slišali za avtizem, smo najprej pomislili na družino, na odnose v družini, skušali popravljati starše, ki so že tako dovolj trpeli, ker so imeli drugačnega otroka, in s katerim so skušali delati po najboljših močeh, brez podpore stroke. V preteklih letih, vsaj kar se moje kariere tiče, se je za to skupino nabralo veliko krivic. Gre za izrazito nevrološko pogojeno motnjo, ki ima biološko osnovo, relativno neodvisno od družinske strukture, od družinske funkcije malo manj, ker se da na tem področju veliko narediti. Če pristopimo k obravnavi te motnje z nalaganjem krivde družini, naredimo lahko podobno kot pri drugih duševnih motnjah ogromno škodo. Stroka ni dovolj naredila na področju razumevanja in obvladovanja avtizma in ta knjiga je nekaj zelo pomembnega tudi za specialiste in specializante psihiatrije, ki se bodo lahko poučili o naravi in poteku te motnje in o možnostih obvladovanja.«
(Se nadaljuje)