Rusija in slovanstvo
»Ta knjiga izhaja iz paradoksa. Čeprav se je kmalu po padcu Berlinskega zidu na zemljevidu Evrope pojavilo kar trinajst slovanskih držav, se tej novi stvarnosti ni posvečalo posebne pozornosti. In to navkljub dejstvu, da se je moral zaradi spopadov na ozemlju bivše Jugoslavije ves svet že takoj ukvarjati s kraji, kot so Goražde, Sarajevo in Srebrenica, ter imeni, kot so Milošević, Karadžić in Mladić. Stanje se ni bistveno spremenilo niti kasneje, po izbruhu krize v Ukrajini in okoli nje, ko so se v vsakodnevnih poročilih začele omenjati osebe, kot so Putin, Porošenko in Lukašenko, ter naselja, kot so Doneck, Debalcevo in pomenljivo poimenovani Slavjansk. Nič bistveno drugače ni z vidnimi opozicijskimi aktivisti, kot so Timošenko, Navalni in Tihanovska. /…/ Do tega nenavadnega stanja je prišlo ne glede na to, da je kmalu po koncu hladne vojne ameriški politolog Samuel Huntington v svojem znanem članku o spopadu civilizacij (1993) izpostavil slovanski faktor kot enega od ključnih bodočih dejavnikov v mednarodnih odnosih. To je naredil predvsem v kontekstu 'slovansko-pravoslavnega' bloka v nastajajočem svetovnem redu in konfesionalno-kulturne ločnice, ki teče skozi slovanski svet in celo nekatere slovanske države. Vendar pa je bila v takratnem obdobju očitno daleč bolj vidna napoved Francisa Fukuyame (1989) o 'koncu zgodovine', kar naj bi med drugim pomenilo 'zmagoslavje Zahoda ali zahodnjaške ideje'. /…/ Dejansko pa Slovani predstavljajo najštevilčnejšo etnično-jezikovno skupnost v Evropi, z zavidljivimi dosežki na področjih znanosti in kulture, največja med slovanskimi državami – Rusija – pa ni le pionirka raziskovanj vesolja, temveč tudi jedrska velesila, ki je sposobna uničiti ves svet, in to ne le enkrat, ampak nekajkrat. Če je jezik sile univerzalen, in torej dejanska lingua franca, bi slovanske zadeve in vse, kar je povezano z besedo slavica, že samo zaradi tega moralo biti širše zanimivo. Tem bolj zato, ker se danes polovica slovanskih držav nahaja tako v Evropski uniji kot tudi v zvezi Nato, ki je še vedno najmočnejše globalno vojaško zavezništvo. Ravno zaradi te slovanske dimenzije evroatlantskih integracij je današnjo konfrontacijo med Zahodom na eni in Rusijo na drugi strani mogoče opredeliti tudi kot medslovanski konflikt.« (str. 13–14)
Ta študiozna knjiga je izšla pred ruskim napadom na Ukrajino. Navedena poanta, da je vse bolj napeto razmerje med Zahodom in Rusijo tudi »medslovanski konflikt«, je po 24. februarju 2022 tem bolj aktualna.