Svetloba, ki prinaša ljubezen

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 4. maj 2023 / 08:45

Življenje za roman, 4. del

Nekoč je nekdo dejal: »Če bi ljudje vedeli, kako lepo je živeti brez alkohola, bi nehali piti danes, ne šele jutri!«

Korel svojo življenjsko zgodbo počasi zaokrožuje: »Ko sem nehal s plezarijo, sem bil nekaj časa kar malo izgubljen. Doma sem imel šopek zelo lepih planik, ki so čakale, da jih podarim kakšnemu dekletu. A teh pa ni in ni bilo.

Potem sem se odločil, da bom gradil hišo. Začel sem varčevati. Kar celo plačo sem dajal na stran. Mati je opazila, da sem ves čas 'suh'. Očitala mi je, da vse 'zalumpam', da sem baraba. Postavil sem se ji po robu. Povedal sem ji, da ni res, hkrati pa sem ji razkril, kdo vse zakvarta celo plačo v enem popoldnevu. Pa se za povrh še pretepa po gostilnah in veselicah. Jaz tega nisem nikoli počel. 'Vsako nedeljo grem k maši, res pa je, da sem pijanec. Preveč pijem,' sem še dodal. Za svojo mater nisem vreden niti toliko, kot je črnega za nohtom.

Po vsakem prepiru sem vzel kakšen dan dopusta in se odpravil po svojih poteh, da sem se malo ohladil. Nekoč sem sam pri sebi opazil, da nisem pil že več kot tri mesece. Kako je to mogoče? Spoznal sem, da se moram najprej otresti pivskih tovarišev. Ko nisem več hotel dati za rundo, so me nehali vabiti. Slišati bi jih morali, kako so me obrekovali! Nikoli več ne bi izjavili, da so samo ženske tiste, ki otresajo z jezikom! Ob koncu našega druženja mi je eden od njih vrgel v obraz: 'Peder je, zato se ne oženi …'

Naj povem, da je čez čas pristal na invalidskem vozičku. Zaradi posledic čezmernega pitja. Nisem mu tega privoščil, nisem tak. Nejc, ki ni verjel, da abstiniram, pa je dejal: 'S pa kurba, de zdržiš!'

Ponedeljek, 5. september 1983, je zame še danes pomemben dan. Takrat sem se za vse večne čase odpovedal alkoholu. Začel sem prebirati knjige, teči. Trikrat tedensko sem pretekel po dvanajst kilometrov. Še isto leto sem se prvič srečal z dr. Rugljem. Na Kokrškem sedlu sem pomagal zidarjem pri obnavljanju koče, ko je prišla mimo njegova skupina. Dr. Rugelj je stopil čisto do mene, kot da bi želel zavohati alkoholne hlape. Že takrat bi mu rad rekel, da bi bil vesel, če se mu lahko pridružim, pa si nisem upal. Šele po treh letih abstinence sem naredil ta korak. Potem me je vključil v ATS (Alternativno terapevtsko skupnost). Zanimivo je bilo, da je trdil, da za takšnega, kot sem bil jaz, samskega, osamljenega in zapitega moškega, ni rešitve. Danes sem vesel, da sem velika izjema! Izjema, ki potrjuje pravilo!

Rugljev program je bil po svoje naporen, a tudi zanimiv. Jutro se je začelo s telovadbo, sledila sta tek in branje. Vsakoletni post je bil prostovoljen. Sodelovanje na prireditvah Kaveljc in korenina ter obiskovanje plesnih tečajev pa nujno. Njegov program mi je bil pisan na kožo. Ne bom pozabil Rugljevih besed: 'Še ženo vam bomo poiskali, pa bo vse, kot mora biti.' Žal se njegove besede niso uresničile. Člani skupine so bili takšni z višjo in visoko izobrazbo, manj jih je bilo s srednjo izobrazbo, kot je bila moja.

Po dveh letih obiskovanja Rugljeve skupine je propadla tovarna, v kateri sem delal. Ostal sem brez službe, sledilo je težko obdobje. Odjavil sem vse časopise, dal zapečatiti televizijo. Še danes je nimam! Nekoč sem šel na izlet v bolnišnico Franja. Na avtobusu se je razvil ženski klepet. Začele so kritizirati može, ki pijejo in so tudi sicer nekoristni. Potem se je ena od njih obrnila k meni in začela žugati s kazalcem: 'Ti morš bit šele zajeban!' Takrat sem se zamislil. Kaj ženske sploh hočejo? Če moški pije, jim ni prav, če je trezen, pa se spet jezijo!

Oče moje abstinence ni dočakal, umrl je sedem mesecev pred njo. Nečakinjo sem vzel v svojo hišo na stanovanje, a pod pogojem, da začneta z možem čim prej zidati lastno hišo. Pa sta jo res. Žal se je zgodila prometna nesreča, njen mož je bil na mestu mrtev.

Omenil sem, da sem veliko bral. Všeč mi je bil dr. Felc. Razumel sem tudi dr. Ruglja, ki je vztrajal, da se mora zdraviti vsa družina. Glede na vse, kar sem v otroštvu doživel, sem se strinjal, da starši naredijo velikansko zlo, ko v otroku ubijejo sleherno radovednost. Dr. France Avčin je napisal, da je otrok kot kos lipovega lesa. Iz njega lahko rezbar izrezlja ali angelčka ali hudička.

Leta so tekla, marsikaj se je spremenilo, znašel sem se v tretjem življenjskem obdobju. V hribe še zmeraj hodim, le da za prehojeno pot potrebujem več časa kot nekoč. Trudim se, da bi dokončal tretjo slovensko planinsko pot od Maribora do Ankarana.

Pred kratkim sem prebral knjigo Življenje po življenju, ki opisuje doživetja ljudi, ki so bili klinično mrtvi. Ko so zapuščali svoje telo, so imeli občutek, kot da jih nekaj vleče skozi predor, na koncu katerega jih je čakalo toplo, s svetlobo obžarjeno bitje. V tistem trenutku človeka preplavi občutek, da ga ima nekdo brezpogojno in neizmerno rad. Veste, tudi jaz si tega želim. Da bi doživel ta občutek, četudi zadnji trenutek, preden me odnese v večnost. A se mi še ne mudi umreti. Rad bi živel, toliko je še knjig, ki jih želim prebrati, in toliko je še stvari, o katerih želim razmišljati. O smrti v naših koncih rečejo: Smrt po luft leti, s koso mahne, pa te ni!

Zelo bom vesel in hvaležen, če boste mojo zgodbo prebrali. Vse napisano je resnica, samo resnica in nič drugega. Tudi mi, čisto preprosti ljudje, ki nas v množici sploh ne opazite, živimo svoje življenje. Če bi se več poslušali, bi bil svet lepši in bolj plemenit. Gottfried Mayerhofer je nekoč zapisal: 'Kjer je ljubezen, tam je toplota, kjer je toplota, tam je življenje, tam je svetloba! Kjer ni ljubezni, tam ni toplote, in kjer ni toplote, ni življenja …'«