Smučali v Iranu

Marca letos se je skupina Gorenjcev, večinoma Kranjčanov, odpravila v Iran. Odločili so se, da svoj turistični obisk združijo še s smučanjem. Glavni pobudnik potovanja je bil Blaž Burgar iz Orehovelj.

Pred štirimi leti je namreč Blaž Burgar Iran že obiskal. Kultura, prijaznost ljudi, dežela nasploh so ga tako navdušile, da je že takrat vedel, da ga bo ponovno obiskal. To bi se zgodilo še isto leto, če ne bi vmes posegel covid-19.

Ko je tja potoval prvič, z eno slovenskih agencij, je spoznal Mohammeda Pakneada, lastnika lokalne agencije, s katerim se je spoprijateljil. Takrat mu je Mohammed omenil, da ima Iran tudi smučišča, in takoj ga je prešinilo, da bi ob naslednjem obisku načrtoval tudi smučanje. Burgar je namreč največkrat tisti, ki mu sorodniki in prijatelji enkrat letno zaupajo organizacijo smučanja v tujini. Zakaj jih ne bi tokrat peljal v Iran, je pomisli. Zamisel je tudi s pomočjo prijatelja iz Irana uresničil marca letos.

Dodal bi še en dan

V dvanajstih dneh, kolikor je trajalo celotno potovanje, so Gorenjci smučanju namenili štiri dni in videli po Burgarjevem mnenju ena najlepših mest v Iranu: Isfahan, Jazd in Širaz. »Če bi še enkrat načrtoval potovanje, bi sicer dodal še en dan, ker je poleg Jazda še eno mestece, ki bi ga bilo lepo videti,« je še dodal, kar nam je dalo slutiti, da se bo v Iran še vrnil. Kasneje v pogovoru smo dobili potrditev, saj naj bi skupina slovenskih popotnikov tik pred odhodom domov izvedela še za eno smučišče v Iranu, ki bi ga lahko obiskali naslednjič. Leži v bližini Širaza in je od Perzijskega zaliva oddaljeno le okrog dvesto kilometrov. O tem, da bi smučanje združili še s kopanjem, nam je več zaupal naš drugi sogovornik, tudi ljubitelj smučanja, Kranjčan Sašo Govekar, ki so ga povabili v skupino in se je v pičli uri odločil, da gre z njimi. V gostilni, malodane za točilnim pultom, je smeje dodal. Zelo ga je zanimalo, kako je videti smučanje v Iranu, kakšna so njihova smučišča, infrastruktura, oprema smučarjev, kakšno je smučarsko znanje … Ko smo ga vprašali, ali so si smuči izposodili v Iranu, smo izvedeli, da so smučarsko opremo peljali s seboj, saj je pri letalski družbi Turkish Airlines njen prevoz brezplačen.

En obrok ni bil enak drugemu

Med pogovorom ne Burgar ne Govekar nista skrivala navdušenja nad ljudmi, njihovim odnosom do kulture, nad dobro hrano, ki je sicer temeljila na rižu in mesu, a en obrok ni bil enak drugemu. Poudarila sta tudi, da imajo ljudje o Iranu včasih stereotipne predstave in da to ni Savdska Arabija. Burgar je celo opazil, da v primerjavi s preteklostjo manj žensk nosi (razvpite) rute, ki so v večini precej pisane – podobno kot v Turčiji. Govekarja pa je na primer presenetila čistoča mest, ki so jih obiskali.

Ko zaprejo smučišče ...

Tik preden so se odpravili v Iran, pa se je zapletlo še pri izbiri lokacije smučišča. Blaž Burgar je želel smučati v smučarskem centru Dizin, a so ga kot nalašč tri dni pred njihovim odhodom na pot zaprli. »Gre za smučišče, ki je velikosti treh Krvavcev in leži na nadmorski višini med 3000 in 3700 metri. Pokriva tri vrhove, na njem vozijo tri gondole. Gre za take vrste smučišče, kot smo jih mi vajeni,« je pojasnil. »Na smučiščih so naprave iz Pahlavijevih časov, izpred leta 1979. Nič novejšega.« Obstajajo tri teorije, zakaj je prišlo do zaprtja, je nadaljeval, meni pa, da je še najverjetnejša tista, ki pravi, da gre za območje, kjer se je veliko zabavala mladina, in se je oblast odločila, da prostor enostavno zapre.

Smučali v bližini Teherana

Tako so namesto Dizina obiskali smučišče Točal. »Ni tako veliko in leži na robu Teherana. Do njega, pravijo, vozi najdaljša gondola na svetu. Od spodnje postaje do smučišča se voziš kar eno uro.« Skupina je spala ob spodnji postaji gondole, smuči so jim hranili na vrhu smučišča, v prostorih smučarske šole. Z gondolo so se tako najprej peljali s 1500 na 3700 metrov in potem smučali na progah, ki se razprostirajo nekje do 3900 metrov nadmorske višine. Najti kakšno »off road« progo na njem je najmanjši problem. Ker so imeli nekaj slabega vremena, so en dan izkoristili za dodatno raziskovanje Teherana in med drugim obiskali Belo in Zeleno palačo. Bližina velikega mesta se je tako izkazala za prednost. Drugih tujcev na smučišču niso opazili. »Bogati Iranci imajo praktično vsak svojega učitelja smučanja, večina mladine deska na snegu in ob pogledu samo nanje bi si lahko mislil, da smučaš nekje v Franciji ali Italiji,« nam je še zaupal Govekar.