Tavčarjev 4000

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 2. maj 2023 / 13:36

»Leta 1891 je v Ljubljanskem zvonu začel izhajati roman Ivana Tavčarja z naslovom 4000: 'Času primerna povest iz prihodnjih dob. Po vzorih dr. Ničmaha napisal dr. Nevesekdo.' – Dr. Ničmah je anagram za Antona Mahniča, vodilnega slovenskega klerikalca, ki je zahteval popolno 'ločitev duhov' in zavračal vsako sodelovanje s kritiki katolicizma. Kristusovo brezpogojno delitev: 'Kdor ni z menoj, je proti meni,' (Lk 11,23) je Mahnič fundamentalistično posodobil takole: 'Iz ljubezni do Boga moraš sovražiti tistega, ki vanj ne veruje oziroma ki ne verjame, da Cerkev pravilno razlaga in zastopa Boga na Zemlji. Vera v Boga tako pomeni verjetje v popolno enačenje med Bogom in Cerkvijo; med Bogom in klerom ni več diference: Kar reče kler, je direktno od Boga!' Tavčar je svoj distopični roman postavil v daljno leto 4000, saj naj bi tovrstni klerokatolicizem po njegovo prežemal slovenstvo še takrat. Potem pa sta v človeštvo zasekali dve svetovni vojni, in nastala je nova Jugoslavija. Roman 4000 je bil odrinjen v pozabo, zato ga marsikdo sploh ne pozna. Danes pa je prav, da ga dobimo v ponatisu, saj neusmiljeno nastavlja zrcalo resnični podobi klerikalizma v Sloveniji. Kako je do klerikalizma v Sloveniji v enaindvajsetem stoletju sploh prišlo? Po padcu železne zavese je papež Janeze Pavel II. (Karol Wojtyla) s kardinalom Ratzingerjem kot ideologom sprožil rekatolizacijo Srednje Evrope. Agitacijski moto Cerkve je bil: 'Če smo znali po reformaciji, bomo tudi zdaj, po komunizmu.' Žal si je Rimskokatoliška cerkev s tem križarstvom v preveč novih državah Evropske unije pridobila politični položaj, ki ji omogoča, da trajno ovira demokracijo – tudi zato se srednjeevropske države s težavo demokratizirajo. Povsod, kjer uspeva restavracija klerikalizma, imajo težave z uveljavljanjem vladavine evropskega prava. Na Hrvaškem, Madžarskem in Poljskem izrazito nasprotujejo pravicam žensk do splava, istospolnim zvezam, pravicam vseh iz skupine LGBT+ itd. V bistvu imajo problem s svobodo posameznika.« (str. 5–6)

Gornje besede so iz uvodnega komentarja, napisala sta ga Barbara in Iztok Simoniti. V njem skušata to pozabljeno delo aktualizirati, ga soočiti z aktualnimi pojavnimi oblikami slovenskega klerikalizma. Tavčar niso samo »slike iz loškega pogorja« pa Cvetje v jeseni in Visoška kronika – dela, ki slej ko prej ugajajo našemu domoljubju. Tavčar je bil tudi neusmiljeni polemik in roman 4000 tudi več kot 130 let po svojem prvem natisu priča, da gre za še vedno oziroma znova aktualno besedilo. Berite in sami presodite.