Z Groharjem na samem

Prejšnji teden so na Loškem gradu odprli novo stalno postavitev slik Ivana Groharja, ki so v lasti Loškega muzeja. Intima malega likovnega salona.

Pred stopetdesetimi leti se je v Sorici nad Železniki rodil slikar Ivan Grohar. Rojaku v čast so se v Loškem muzeju odločili, da obletnico obeležijo z odprtjem nove stalne zbirke njegovih del, ki jih hranijo. V muzeju so razstavo načrtovali v prepričanju, da Grohar, ki je pomemben ustvarjalni del življenja preživel v Škofji Loki, tu mora imeti svežo, z digitalnimi vsebinami duhu sodobnega časa prilagojeno postavitev, ki pa bo obiskovalca hkrati znala popeljati v njegov čas razstavljanja v likovnih salonih v začetku 19. stoletja.

Soba, ki je v nadstropju Loškega gradu, je likovni salon v malem, na primer po vzoru Miethkejevega salona na Dunaju, v katerem so člani Kluba Sava z uspehom razstavljali leta 1904, ali pa Prve slovenske umetniške razstave v Mestnem domu v Ljubljani štiri leta pred tem, ko je bil med razstavljavci tudi Grohar. Stene v barvnem odtenku sive so oplemenitene z dekorativnim valjčkom, kot je za pleskanje prostorov veljalo nekoč. Na treh stenah je v višini pogleda strnjenih štirinajst Groharjevih del, ki so last Loškega muzeja. Gre predvsem za portrete v tehniki olje na platnu oziroma papirju, ki je bil za slikarja cenejši material, kadar je bil ta brez denarja na eksistenčnem robu. Vse slike so v najboljši formi – restavrirane. Sredi sobice je oblazinjena klop, s katere si ogledujemo slike. Najraje smo sami, ko smo lahko v popolni intimi s slikarjem. Sami – vi in Ivan. Če vam ne zadostuje duhovno prijateljevanje s slikarjem, o njem izveste več iz priloženih katalogov oziroma na računalniški tablici, na kateri ob branju življenjepisa, njegovih zapisov, podatkov o njegovih delih ... lahko pridobite celostno informacijo o Groharju. Četrta stena prinaša video projekcijo z najbolj znanimi Groharjevimi impresionističnimi krajinami, ki jih v originalu sicer hranijo v Narodni galeriji v Ljubljani. Slike se vrstijo ob glasbi.

Na tem mestu se obračam k umetnostni zgodovinarki, avtorici razstave Barbari Sterle Vurnik. »Prek video projekcije se obiskovalec seznani z njegovimi impresionističnimi deli in s tem ustvari most med njegovim zgodnjim in kasnejšim ustvarjalnim obdobjem, med religioznim ter portretnim slikarstvom in krajinami. S tem dobimo informacijo o tem, kaj vse je slikal Grohar, s čim se je ukvarjal – in ga tako spoznamo bolj celostno. Postavitev v celoti spremlja glasba iz njegovega časa. Pri tem sem se ob pomoči dr. Franca Križnarja osredotočila na izbor posnetkov slikarjevega prijatelja skladatelja Oskarja Deva, ki je v svojem škofjeloškem obdobju napisal kar nekaj glasbe, v kateri je zaznati duh impresionizma,« pojasnjuje Sterle Vurnikova.

Razstavljena dela so predvsem iz njegovega zgodnjega obdobja. »Gre za dela, ki so nastala po naročilih, dela z nabožno vsebino in portrete. Ne, to ni tipičen Grohar, ki ga poznamo, se pa že prepozna slikarska poteza, ki je kasneje postala njegova značilna impresionistična poteza.« Podatke o delih in fotografije je avtorica pridobila v NUK-u, Narodni galeriji, Moderni galeriji in v Mestnem muzeju Ljubljana. Delo postavitve razstave sta odlično opravila tehnična ekipa Loškega muzeja ter oblikovalec Mito Gegič.

Razstava ni spektakularna, zagotovo pa nam omogoča pogled v intimni svet slikarja pred sto in več leti v Sloveniji. Iz dokumentov, ki so vezani na Groharjevo bivanje v Škofji Loki, prebiram slikarjevo pismo neznanemu naslovniku iz leta 1910: »Sem še vedno v Škofji Loki, in sicer me vežeta na njo dve stvari, lepa okolica zelo prikaldna za slikanje pokrajin ter cenejše življenje, kot kje drugje. Ne manjka mi uspehov, lahko rečem, da vsaka razstava, katere se udeležim, prinese nekaj, toda večina samo moralna priznanja. Prodam sicer tu in tam in sicer dobro ali je to tako redko, redko. Za nakup smem računati le z javnimi činitelji, privatni ne kupujejo, ker umetnost ne spada pod naslov športa. Naročil ni.«

Ste se vprašali, ali se je položaj umetnika v sto letih do danes kaj spremenil? Ni se.