Srečen razplet grozeče drame ... 44. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / / 07:41

Tole pravzaprav ni moje osebno doživetje. Opisano so doživeli moji najbližji, in sicer dva brata, starši in sestra. Ne samo enkrat mi je sleherni od teh opisal primer in res bi bilo škoda vse to prepustiti pozabi. Bilo je leta 1945. Okupatorju so bili dnevi šteti. Njegova surovost in zločini so bili na naši zemlji vse hujši. Narod se je zato v resnici spontano dvignil v bran svoje svobode in svojih pravic. Tudi mnogi tistih, ki so se sicer prej odločili za čakanje. Ta boj pa je veljal skoro izključno le izgonu okupatorja, ne pa izgradnji komunizma, kot danes lažno trdijo nekateri »vizionarji«. Iz naše družine je že prej odšlo v partizane vseh pet bratov. Nekateri smo ostali v svoji ožji domovini, druge je borba vodila daleč v svet. Franc in Joža sta ostala v enotah najbliže doma. Zato ju je pač najbolj vleklo, da bi tudi v tistih strašnih razmerah kdaj obiskala dom in doma ostale starše in sestro. Za veliko noč (1. aprila 1945) sta v svojih enotah dobila dovoljenje za tak obisk. V večernem mraku sta neovirano prišla prav do doma. Bila sta prepričana, da ju ni videl nihče, ki bi jima mogel in hotel škodovati. Domači so se ju nepopisno razveselili, čeprav je istočasno na vse legla velika skrb za varnost vseh. Najprvo sta pač potešila lakoto, ki je bila najtežja in stalna spremljevalka »goščarjev«. Potem pa so drug drugemu imeli toliko povedati ... Čas je tekel tako neusmiljeno hitro in obiskovalca sta se že nameravala posloviti in se vrniti v svoji enoti. Domači pa so jima branili in ju nagovarjali, naj vsaj to noč ostaneta doma in dostojno prenočita v svojih posteljah. Saj ju je to pač mikalo, toda zavest nevarnosti je bila večja kot vabljivo ugodje. Ostala sta, vendar ne v hiši. Na kletnem oboku, pod podom skednja, je bila tesna luknja, ki smo jo že kot otroci uporabljali za skrivališče pri svojih igrah. V ta nizek prostor smo nekoč natlačili ajdovo slamo, ki naj bi pozimi v kleti preprečila zmrzal. To luknjo sta si brata to noč izbrala za prenočišče. Z ajdovico sta za seboj luknjo zatlačila in – trudna ter sita – ju je kmalu spanec rešil vseh skrbi. V hiši pa trojica ni mogla zaspati. Velika skrb jim je odvračala spanec od trudnih oči. V tistem bedenju je oče sredi noči slišal pred hišo korake. Kdo naj bi to bil? V tem času je bila policijska ura, ko so Nemci brez opozorila streljali na vsakogar, ki so ga našli zunaj doma. Kdo bi si torej razen nemškega vojaka upal v tem času hoditi okrog? Na vzhodu so se že kazali prvi znaki jutranje zarje, ko sta se brata namerjala vstati in se v varstvu noči vrniti v svoji enoti. Prav tedaj pa so na vežna vrata začeli treskati udarci puškinih kopit, spremljani z glasnimi in surovimi klici: »Aufmachen!« (odprite). To se je ponavljalo brez prestanka vse dotlej, da je na smrt prestrašen oče obrnil ključ v vratih.