Krvaveča gora
Porezen (1632 m) - Od daleč strma gora, ki ima sicer lahke pristope, v svoji notranjosti skriva vojne rane. Samotar na meji med Gorenjsko in Primorsko.
Od Škofje Loke do Baške grape se dviga Škofjeloško pogorje, njegovi nešteti kuclji in grebeni. Porezen je zadnji med njimi, mejnik med Gorenjsko in Primorsko. Če ga pogledamo z Blegoša, deluje strmo, golo, saj vrh prekrivajo travniki. Na Porezen se lahko povzpnemo iz Davče, Cerknega, Petrovega Brda, Hudajužne. Tokrat bo naš vzpon potekal iz Cerknega oz. iz vasi Poče.
Skozi Poljansko dolino se zapeljemo proti Trebiji, na koncu katere zavijemo desno proti prelazu Kladje in se spustimo do Cerknega. V Cerknem, v križišču, nadaljujemo naravnost proti Zakojci, skozi vas Trebenče do Poč. V središču vasi parkiramo. Smerokaz nas usmerja tako desno kot levo, a jaz predlagam, da gremo levo, po strmi poti. Gremo levo, mimo nekaj hiš, nato pa po makadamski cesti, na koncu katere nas markacija usmeri na travnik, ki ga prečimo po shojeni stezici. Ne delajmo škode tukajšnjim kmetom! Na koncu travnika dosežemo makadamsko cesto, po kateri nadaljujemo in sledimo markacijam, ki iščejo bližnjice. Nekaj časa hodimo po gozdni cesti, ki se zmerno vzpenja. Gremo mimo manjšega potoka, ki v kaskadah pada na naši desni strani, malce višje pa se markirana pot usmeri v gozdno pobočje, ki se v strmih okljukih hitro dviguje. Ko za trenutek stopimo iz gozda, nas ličen smerokaz, na katerem piše Pogledaj, usmeri desno na razgledni travnik. Daleč pod nami se odpre razgled na Cerkno in idrijsko hribovje. Pot se še naprej strmo dviguje ob robu pobočja. Na naši levi strani je Otavnik, preko katerega vodi markirana pot iz Jesenice. Sledi pas gozda in kmalu se pred nami odpre pogled na Porezen. Z desne, nad nami, se nam pridruži markirana pot mimo lovske koče. Nadaljujemo do obore, ki označuje pašnik. Previdno! V poletnem času na Poreznu pasejo živino; govedo in konje, zato ne motimo živali. Nadaljnje možnosti za vzpon sta dve: ali gremo po grebenu do vrha, ali pa po makadamski poti do planinskega doma in od tam do vrha. Če bo sonce močno, definitivno svetujem pot, kajti greben je vroč, čeprav občasno zapiha kakšna sapica. Pot se zložno vzpenja, spet prečkamo pašniško rampo. Ta del se imenuje Konjsko Brdo in s kančkom sreče bomo morda res videli čeredinko konj. Preden pot zavije proti koči Andreja Žvana – Borisa se odpre čudovit razgled proti Julijcem. Triglav, v vsej svoji veličini, je najbolj viden, nam najbližji pa bo bohinjski greben od Črne prsti do Vogla. Vrh Porezna je od koče oddaljen še 5 minut hoje. Ob poti na vrh Porezna je vhod v betonirane rove, ki goro povezujejo z bunkerji na njeni drugi strani. Te utrdbe so bile usodne za skupino izdanih partizanov marca 1945 in njim je postavljen spomenik pod vrhom Porezna. Ob lepem vremenu se nam z vrha odpre lep razgled na Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, Golake, Tržaški zaliv, Spodnje Bohinjske gore in Triglav, ter Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.
Z vrha sestopimo po grebenu do ceste, po kateri smo se prej vzpenjali. Po cesti nadaljujemo v drugo smer, vse tja do lične pastirske koče, kjer nam bo pastir Jože postregel s planšarskimi dobrotami. Ko se bomo odločili za vrnitev v dolino, se bomo po poti povzpeli do obore, jo prečkali in po poti vzpona sestopili v dolino.
Porezen smo danes spoznali z južne strani, morda se naslednjič odločimo za strmino iz Hudajužne. Odločitev trenutnega navdiha.
Nadmorska višina: 1632 m
Višinska razlika: 1000 m
Trajanje: 4 ure in 30 minut
Zahtevnost: 2 zvezdici