Alešovčev Brencelj
»To je knjiga o prvem slovenskem satiričnem listu Brencelj, ki je začel izhajati januarja 1869 v Ljubljani, in njegovem uredniku – časnikarju, dramatiku, pripovedniku in satiriku Jakobu Alešovcu (1842–1901). Brencelj je z izjemo dvoletne prekinitve zabaval bralce do začetka leta 1886. Jakob Alešovec je pri svojem 'zabavljivem in šaljivem listu' prevzel malone vse naloge: bil je njegov lastnik, izdajatelj, urednik in pisec dobršnega dela tekstov. Prizadeval si je, da bi bil Brencelj zasnovan podobno kot tuji satirični listi. Brencelj je poleg Alešovčevih šaljivih sestavkov in podlistkov objavljal tudi karikature. Sprva so jih risali dunajski karikaturisti, od srede sedemdesetih let dalje pa študent bogoslovja Franc Zorec (1854–1930). Vsi risarji so urednika upodobili kot pravcatega 'brenclja'. Alešovca se je še zlasti po zaslugi upodobitev na karikaturah oprijelo ime Brencelj-Alešovec. Prvi satirični list so Slovenci sprejeli z naklonjenostjo. V dejstvu, da premorejo v slovenščini pisan satirični list, so videli eno od potrditev, da spadajo med kulturne narode. Glavna tarča Brenclja so bili nasprotniki slovenskega narodnega gibanja, nemškutarji in nemški liberalizem. Polotil se je celo ministrskega predsednika, ministrov, deželnega predsednika, poslancev in duhovnikov. Alešovec je v Brenclju zagovarjal politične poglede staroslovencev, zato se je zapletel v spore z mladoslovenci. Izhajanje Brenclja je skrbno spremljala cenzura. Porotna obravnava zoper Alešovca decembra 1869 je bila prva porotna obravnava v Ljubljani. Alešovec je bil konec leta 1871 zaradi članka v Brenclju obsojen na dva meseca zapora. V spomin na zaporno kazen je leta 1873 izdal satirični zbornik Ričet iz Žabjeka.«
Gornji zapis je na zadnji strani ovitka te knjige. Tu pa velja opozoriti še na izjemno osebnost in gorenjsko poreklo Jakoba Alešovca, urednika prvega slovenskega satiričnega lista. Lani je minilo 180 let od njegovega rojstva. Rodil se je 24. julija 1842 na Skaručni pri Vodicah. »Bil je sin čevljarja in tudi sam bi moral opravljati ta poklic. Ob pomoči duhovnikov pa mu je uspelo zaključiti ljudsko šolo v Kamniku. V Ljubljani je obiskoval gimnazijo, a je šolanje zaradi pomanjkanja denarja in težav z matematiko opustil. Nekaj časa se je preživljal kot knjižničar in domači učitelj, od leta 1867 je v Ljubljani začel z delom poklicnega novinarja in pisatelja …« (Wikipedija) Zadnja leta svojega življenja je skoraj slep preživel v veliki revščini. Umrl je 17. oktobra 1901 v ljubljanski ubožnici.