Sami sebi smo terapevti

Besedilo: Klara Mrak
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 5. april 2023 / 22:20

Dobim se s tako imenovano dežurno ekipo pogrebne službe. Njeni člani so stari 40, 34 in 31 let. »Morda se bomo v miru pogovorili, mogoče pa bomo vmes dobili klic,« mi porečejo. Ekipa širi dobro energijo. Pravijo, da se radi pošalijo in da je tudi to del tega, da lahko opravljajo poklic pogrebnika. »Ni vsak za to delo, zelo dobro moraš imeti urejeno v glavi, trden moraš biti. Ko greš domov, moraš pozabiti, kaj si tisti dan počel.«

Naklo – Biti pogrebnik je delo, ki se ga ne loti vsak. »V prvi vrsti moraš imeti urejena glavo in želodec. Ko zakleneš kombi, ko končaš delo, ne smeš pomisliti na to, kaj si tisti dan počel, koga si prevažal, koga si pokopal, zapreš vrata za sabo in greš k družini. Služba je služba, družba je družba,« odločno pove lastnik podjetja Akris Gašper Mikolič. Z njim in dvema delavcema v podjetju, Klemnom Mohoričem in Maticem Papo, se dobimo v Naklem. Kot rečeno, sta Klemen in Matic člana dežurne ekipe tistega dne. Se vsak dan, ko si dežuren, zgodi nujen klic? »Skoraj vsak dan; no, danes se še ni, ampak smo pa blizu,« pravijo v šali. V tednu, ko so dežurni, se je treba marsičemu odreči. »Če si dežuren, moraš biti največ eno uro oddaljen od podjetja, ne moreš si recimo privoščiti skoka na morje. Večino časa se tako kopamo kar v Savi,« se pošali 31-letni Matic Papa, ki v podjetju Akris dela pol leta, in v resnejšem tonu nadaljuje: »Smrt vsakogar spremlja od mladega, prej ali slej vsak gre na pogreb svojca, nekatere 'sesuje' bolj, druge manj. Jaz se spomnim, da me ni tako zelo, in morda sem tudi zato pomislil, da bi lahko opravljal poklic pogrebnika.« Vsi trije sogovorniki se strinjajo, da delo pogrebnika lahko opravljajo le redki. »Večkrat ob kakšnih gostilniških debatah slišimo: Daj še meni 'zrihtaj', bi tudi rad to delal. Po nekaj pivih so vsi generali, ko je treba ponoči iti na kako smrtno prometno nesrečo, pa je to že druga pesem, takrat se vidi, ali si ali nisi za to,« doda Klemen Mohorič.

Dobra volja jih drži pokonci

Gašper, Klemen in Matic so duhoviti, med pogovorom večkrat stvari obrnejo na šalo. »Tudi med delom je dostikrat tako, je treba dati malo iz sebe, da ni ves dan samo žalost. Na neki način smo sami sebi terapevti. V kombiju govorimo druge stvari, ko pridemo po pokojnico ali pokojnika, pa je seveda zgodba čisto drugačna,« se strinjata Matic in Klemen. Njun šef Gašper je odločen: »Ko pridemo k svojcem, želim, da pokažemo spoštovanje in dostojanstvo.« Zanima me, ali kdaj jokajo. Vsi odkimajo. »Ne smeš se vznemirjati. Če bi se za vsakega umrlega 'sekiral', bi bili že v 'gorenjskih toplicah'.« Pa vendar se kasneje v pogovoru izkaže, da včasih težko zadržijo solze. »Ko je umrla mlada mamica, smo prišli, da bi jo položili v krsto, pa so se otroci začeli vzpenjati po njej, da je ne dajo … Takrat sem dobil solzne oči. Ko vidiš žalujočega otroka, se postaviš v njegovo kožo. Tudi mi imamo vsi otroke ...« »Čeprav so naši bolj 'zmaji',« sogovorniki hitro spet skušajo pogovor obrniti na šalo.

Včasih so za »hec« tudi svojci. »Velikokrat je to nekakšna samoobramba pred žalostjo, tako to mi začutimo, ampak če se želijo pošaliti, se z njimi pošalimo tudi mi, sicer pa zagotovo ne. V vsakem primeru je smrt smrt in iz tega dejstva se pretirano šaliti ne sme.« Ko prideš po starejšega pokojnika, ki je umrl naravne smrti, ni tako grozno, tega se človek navadi, pravijo. »Če je pa nesreča z vlakom, umor, samomor, utopitev ... – takrat veš, ali si za to ali nisi, ko je mnogokrat truplo raztreščeno na stotine delov. Vsak del moramo poiskati, dati v vrečo in v krsto ...« Najhuje je, ko umre otrok. »Za vse, ki sem jih pokopal, se spomnim, kaj se jim je zgodilo, tega preprosto ne moreš pozabiti,« se zamisli Gašper.

Pa se sicer večkrat spominjajo pokojnikov, se jim kdaj njihove podobe vračajo v sanje? Sogovorniki še enkrat poudarijo, da moraš za to delo biti psihično trden. »Če nisi trden, si pa alkoholik,« se spet pošalijo – in takoj spet zresnijo: »Ne, ne, tu gre za poseben odnos, nobenega alkohola, nobenih napak ne sme biti, ko delamo, delamo z vsem spoštovanjem do pokojnikov in njihovih svojcev.« Pa so v njihovih vrstah tudi ženske? »Pred leti je bila pogrebnica v Tržiču. Vse je delala, tudi jame kopala ...«

V enem dnevu so opravili največ dvanajst prevozov pokojnikov. »Pred kratkim devet,« pove Matic. Pogrebe imajo skoraj vsakodnevno. Za konec jih vprašam, ali je res, kot pravijo, da največ smrti nastopi v obdobju polne lune. »Ne, nimamo takega občutka, smrt ne izbira ne časa ne dneva. Nekoč mi je rekel prijatelj pogrebnik: 'Glej, Gašper, ljudje umirajo, ko listje gre gor in ko listje gre dol.' S čim je povezano, ne vem, ni ključa …«