Od krošnjarja do trgovca, župana
Kulturno-umetniško društvo LIK Naklo je pripravilo razstavo o pomembnem Naklancu Mihaelu Staretu (1790–1872), ki si je imetje in ugled ustvaril z lastno sposobnostjo in delavnostjo. Bil je eden prvih slovenskih kapitalistov, ki so izšli iz kmečkega in kajžarskega okolja in so premoženje ustvarili na način prvotne akumulacije kapitala, ki so jo omogočale okoliščine in čas, v katerem je živel.
Nedavno razstavo s projekcijo in zanimivo razlago sta v Pavlinovi galeriji kulturnega Doma J. Filipiča v Naklem pripravila Damijan Janežič, raziskovalec krajevne zgodovine, in Ljuba Brajnik, nekdanja profesorica zgodovine na Gimnaziji Kranj. Janežič je odkril veliko zanimivega o Mihaelu Staretu, krošnjarju iz Strahinja, trgovcu in dolgoletnemu županu v Mengšu, lastniku mengeške pivovarne, tamkajšnje opekarne, več graščin ... Stare je bil tudi finančni vlagatelj, med drugim v alpsko železnico Brenner–Brixen. Brajnikova je predstavila čas in razmere, v katerih je živel Stare.
Rojen v Erjavčevi kajži
Avtor razstave Damijan Janežič je življenje in delo Mihaela Stareta podrobno opisal, povzetek je izdan tudi v zloženki. Kot pripoveduje: »Mihael Stare se je rodil 23. septembra 1790 v Erjavčevi kajži v Strahinju. Osnovno šolo je leto in pol obiskoval v Trgu (Feldkirchen) na Koroškem. Kasneje sta z očetom krošnjarjem hodila po sejmih in tako je začel spoznavati trgovanje. V času Ilirskih provinc se je zaradi napovedi Napoleonovega ukaza, da bodo mladi fantje morali v vojaško službo, komaj devetnajstleten leta 1809 poročil z Naklanko Nežo Markič. Čez tri leta se je z družino preselil iz Strahinja v Mengeš. V zakonu z Nežo so se mu rodili štirje otroci. Najmlajši sin Janez ga je nasledil v pivovarski obrti in postal najbogatejši Mengšan. V Mengšu je v hiši, ki se je imenovala pri Kramarju, odprl trgovino in gostilno. Po družinskem izročilu naj bi pivo varil že v času Ilirskih provinc, a je letnica 1818 obveljala kot začetek delovanja pivovarne. V naslednjih letih je Mihael Stare pivovarno, ki je bila ena večjih v ljubljanski okolici, širil in posodabljal. Nasledili so jo sin Janez, njegova žena Marija in vnuk Julij. Po smrti pravnuka Julija ml. in zaradi omejitev prve svetovne vojne Staretova pivovarna ni bila več zmožna odplačevati posojila. Upravo je prevzela Ljudska posojilnica v Ljubljani in jo leta 1917 prodala pivovarni Union, ki jo je takoj po nakupu zaprla.«
Zgradil opekarno, kupil graščino ...
Za dograjevanje pivovarne je Mihael Stare zgradil opekarno. Ko je leta 1834 pogorel trg Mengeš, je opekarno razširil, saj se je povpraševanje po opeki povečalo. Kasneje je prodajo razširila tudi v druge kraje kranjske dežele. Kot finančni vlagatelj je sodeloval pri gradnji ljubljanske železniške postaje in prisilne delavnice štirih odsekov železniških prog, med njimi Brenner–Brixen, smodnišnice v Kamniku in drugje. V zakupu je imel razne davščine, kot so cestnine, mostnine, vodarine in užitnine. Kot nadaljuje Janežič: »Leta 1837 je kupil graščino Mengeš, v katero se je preselil z drugo ženo Marijo Jelovšek z Vrhnike. Rodilo se jima je sedem sinov in hčerka. Dve leti kasneje je Stare kupil dvorec Mengeš in posest propadle graščine v Dragomlju. Dve leti pred smrtjo je kupil še grad Kolovec pri Domžalah. Umrl je 15. maja 1872.«
Na ogled tudi muzejski eksponati
Na odprtju razstave so sodelovali gimnazijski profesor in ljubiteljski igralec Žiga Konjar, ki je bral odlomke iz spominov in pričevanj o Staretovi rodbini, ljubiteljska slikarka Mija Šubic Kramarič, ki je naslikala Staretova portreta in podobo strahinjske kajže, kot naj bi bula videti rojstna kajža Mihaela Stareta, in direktor Muzeja Mengeš Janez Škrlep, ki je povedal še nekaj podrobnosti v zvezi s Staretom in mengeškim pivovarstvom ter posodil muzejske eksponate. Mestni muzej Mengeš je izdal tudi knjigo o Staretovih in njihovi pivovarni. Z glasbenim nastopom sta dogodek popestrili violinistki, učenki OŠ Naklo Neža Fajdiga in Vesna Kosem.