Profesor ene študentke

Besedilo: Ana Jagodic Dolžan
Kategorija: GG Plus / sobota, 18. marec 2023 / 08:45

V knjigi Skozi gosto noč je objavljeno dopisovanje pravnika, profesorja in politika Borisa Furlana s hčerko Stašo, živečo v Ameriki, med letoma 1951 in 1957, ko je bil kaznjenec na pogojni prostosti. Zbirka pisem po besedah Mitje Čandra, direktorja založbe Beletrina, obuja spomin na izjemnega intelektualca, na eno tistih osebnosti, katerih usode so ostale zamolčane.

Boris Furlan se je rodil leta 1894 v Trstu, kjer je imel tudi odvetniško pisarno. Leta 1930 se je skupaj z družino umaknil pred fašizmom v Ljubljano, postal je redni profesor na pravni fakulteti, od leta 1945 do 1947 je bil dekan. Maja 1947 je bil aretiran, obtožen vohunstva in na t. i. Nagodetovem procesu obsojen na smrt, drugič v zadnjih petih letih – leta 1942, ko je kot vojni emigrant živel v New Yorku, ga je na smrt obsodila italijanska oblast v Ljubljani.

Povojno kazen so mu kasneje zmanjšali na dvajset let zapora, na izgubo vseh državljanskih pravic in zaplembo premoženja. Prvo leto na pogojni prostosti je preležal v bolnišnici, pisanje pisem je bilo po besedah Alenke Puhar, ki se je poglobila v njegovo šestletno dopisovanje s hčerko Stašo, pravzaprav edino, kar je glede na zdravstveno stanje in druge okoliščine lahko počel. »Po štirih letih strogega zapora, preživetih v samici, ki so mu uničila zdravje, je Furlan vso preostalo intelektualno in emocionalno energijo prelil v pisma.«

»Pravijo, da imam 'blok' na srcu, da se ne da tu ničesar 'zaflikat', a da 'za Triglav ne bom več'. Bojim se pa, da tudi za Šmarno goro ne bom več sposoben. A to ni tako važno, glavno je, da bi lahko par let še znanstveno delal in končal svoje rokopise. Začeti bom moral znova, upam, da mi bodo rokopisi vrnjeni in da mi bo na razpolago moja bivša knjižnica. A vse to je muzika bodočnosti, glavno je zdravje oziroma zdržanje do take stopnje, da bi ne bil popoln invalid,« je razmišljal v prvem pismu maja 1951.

Ljubljana, Radovljica

Ko je prišel iz bolnišnice, je bilo njegovo življenje omejeno na bivanje Ljubljani, v hiši, kjer sta živela tudi sinova, s katerima je imel po besedah Puharjeve napet odnos, saj v lastnem domu ni bil varen pred ovajanjem. Odvisen je bil od mizerne socialne podpore in pomoči prijateljev, predvsem družinske prijateljice Vere Magušar iz Radovljice, s katero se je tudi poročil (prva žena je umrla). Večkrat je prosil za pomilostitev, a je ni dočakal, je poudarila Puharjeva. Upal, kot je med drugim še povedala, da se bo preselil na Gorenjsko, vendar je dobil le dovoljenje za dva meseca dopusta, ki pa ga ni mogel izkoristiti, saj je po nekaj dneh v Radovljici doživel napad aktivistov. Dogodek, ki je opisan tudi v noveli Draga Jančarja Joyceov učenec, ga je po besedah Puharjeve šokiral, prošnjo za selitev je znova oddal šele čez nekaj let in tako v Radovljici živel zadnje tri mesece pred smrtjo leta 1957.

Dokument časa

Takih ljudi – brez državljanskih pravic – je bilo na tisoče, je opozorila ob predstavitvi knjige Skozi gosto noč, ki je pretežno osebne narave, posvečena vsakdanjemu življenju, neštetim tegobam, spominom na srečnejše dni; prosil je za stara oblačila, knjige, denar, zdravila …, vseeno pa ima zbirka pisem precej filozofskih listov in drobcev. Po besedah Alenke Puhar daje dobro, zanimivo, prepričljivo sliko petdesetih let, kakor jo je doživljal človek, ki je pristal na dnu in ki se ne vda, ki dostojanstveno vztraja preganjanju in revščini navkljub. »In ostaja profesor, čeprav ene same osebe, to je svoje hčerke.« Kot je pojasnila, je bil rad profesor, a je s kaznijo to možnost izgubil, hči pa je v Ameriki študirala filozofijo.

Očetova pisma je skrbno hranila (in kopije svojih) ter jih malo pred smrtjo ponudila v branje in natis. Puharjeva jih je dopolnila s številnimi opombami ter obsežnim spremnim besedilom, »predavanja iz filozofije« je izločila in bodo objavljena v drugi knjigi. Direktor založbe Beletrina Mitja Čander meni, da je obsežna zbirka pisem pomemben zgodovinski dokument, ki v marsičem s posrednimi besedami govori o časih, ki so bili izjemno težavni za svobodo misli, in ki nas opozarja tudi na to, da svoboda misli ni nikoli samoumevna, da nikoli ni izbojevana za vedno.