Vedno je nekdo prvi

Osemintridesetletni Marko Vertačnik iz Lesc je bil tisti, ki se je v novi sezoni kuharskega šova MasterChef Slovenija poslovil prvi. Res je, da mora pač vedno nekdo prvi izpasti in da mu sreča tokrat ni bila naklonjena.

Leščana je »odnesel« spopad z osnovnimi sestavinami oziroma kuhanje z njimi.

V prvem izločitvenem testu se je pomerilo osem tekmovalcev. Tekmovali so v treh krogih in v zadnjem usoda ni bila naklonjena Gorenjcu Marku Vertačniku. Zagodla mu je namreč pri dveh jedeh – medtem ko se je večini biskvit posrečil bolje kot creme brulée ali obratno, je Vertačniku uspel le videz jedi – nobena od njiju namreč ni bila dovolj pečena.

Od malega je tičal v kuhinji

Marko Vertačnik kuha že od malega. »Večino časa sem v kuhinji preživel z babicama. Obe sta vrhunsko kuhali in od njiju sem se veliko naučil.«

Kuha res rad in v tem tudi uživa. Najraje pripravlja slane jedi, sladke mu niso blizu. »Problem je, da kuham po občutku in okusu,« razloži. »Pri sladkem se moraš držati recepta. Jaz pa raje eksperimentiram. In zato so se mi sladice vedno ponesrečile. Recimo, da tudi nisem tako strasten ljubitelj sladic. Raje imam dobro suho salamo ali pršut kot pa čokolado.« Kako pa je z zelenjavo, nas je zanimalo. »Brez mesa sicer ne gre, ampak zelenjavo obožujem. Nekako kombiniram oboje,« odgovori. Po eni strani ima rad še »krvav« steak, po drugi pa mu je všeč tudi kislo zelje. Poudari pa, da vse ljubitelje peke in ustvarjalce sladic spoštuje, sam pa mogoče nima ravno potrpljenja za njihovo pripravo.

Rad okuša različno hrano

»Moj okus je res raznolik. Tako tudi želja po različni hrani,« pove Vertačnik, ki pravi, da kakšno gostilno ali restavracijo obišče v času Tedna restavracij, odkar pa doma pripravlja pico, v picerijo redko stopi. Pripravlja namreč svoje testo z drožmi. Ker je okusil že veliko hamburgerjev v bližnji in daljni okolici ter ima rad meso, zna oceniti, kdo zna pripraviti dobrega in kdo »blefira«, kot se izrazi. Tudi na kakšen kmečki turizem zaide. Če bi moral izbirati med pico, hamburgerjem, »dunajcem« in enostavno kmečko hrano, kot so pečenka, jetrca, možgani z jajci, bikovi prašniki, močnik, jota in ričet, bi namreč vedno izbral slednje. Poenostavi: »Pršut ali žolca? Žolca.«

Žene ga želja po novem

Rad hodi okoli in tudi pokuša rad. Na potovanjih spoznava kulturo tudi skozi kulinariko. »Hrana in pijača sta del kulture, samega razvoja kulture. Všeč sta mi raznolikost in umetnost kuhanja z enostavnimi, pristnimi in lokalnimi sestavinami. Fascinantno je videti, kako je mogoče s tremi sestavinami in lokalno zelenjavo ali mesom pripraviti jed, o kateri sanjaš še dolgo časa.«

Vertačnik se je v preteklosti že lotil tudi priprave bolj eksotičnih jedi, na primer pitona. Zanima ga eksperimentiranje. »Pitona sem vedno hotel pokusiti – tako kot krokodila. In moram reči, da je krokodil fantastičen – tekstura ribe, okus piščanca. Zelo zanimivo ... Piton pa ima okus po oreščkih. Zahteva pa precej daljši čas kuhanja, da ni 'gumijast'.« K temu, da vse to pokuša in preskuša, ga žene želja po novem. Pravi, da je zanj meja samo še nebo. »Zakaj bi živel znotraj okvira, če lahko stopim tudi iz njega ...« pove Gorenjec, ki se ne omejuje.

Želi si, da bi lahko enkrat pokusil strupeno japonsko specialiteto, ribo fugu. Meni, da ga te stvari v kulinariki privlačijo ravno tako, kot ga v življenju adrenalin. Poskuša uživati in doživeti, kar se le da. Marsikaj adrenalinskega je že poskusil in bi še enkrat. Čeprav si je s tem večkrat »pridelal« strgano križno vez in dolgo rehabilitacijo, mu ni žal.

Dolgo je odlašal

Kar se tiče kuharskega šova MasterChef Slovenija, pove, da si nikoli ni mislil, da bo sodeloval v njem. Prijavili so ga sosedje. Vseeno je dolgo odlašal in se odločal, ali bi vstopil ali ne. »Medijska pozornost ni ravno zame. Ampak kasneje sta me zgrabila adrenalin in želja po nastopu. Vesel sem bil, da sem bil izbran, četudi je bilo na koncu sodelovanje kratko, je bilo sladko,« smeje pojasni.

V oddajo je šel neobremenjen, pravi. Nov izziv, kar bo, pač bo, si je rekel. Živi v sedanjosti in uživa v tem, kar počne. Ne obremenjuje se s stvarmi, ki bi mogoče lahko bile ... Treme sicer ni imel, nadaljuje, je pa bilo spoštovanje. Kako se bo znašel pred kamerami, ni vedel, vendar pravi, da je nanje kar hitro pozabil.

Marko Vertačnik je sicer tiskar. Pove, da ima srečo, da ima zaposlene, ki ga podpirajo. Prizna, da ni bilo enostavno. »Kar se tiče snemanj in vaj ter vsega, kar sodi zraven; ves ta čas, ko sem bil tam, je bilo kar naporno.« Spominja se, da ko je pozno zvečer prižgal mobitel, so se tekstovna sporočila kar usula … Pa ga je včasih kar ugasnil in odgovarjal, ko se je naspal. Seveda jih je zanimalo, zakaj ne odgovarja. Razložil jim je, da je šel »na izobraževanje in iskati notranji mir ...«