Omevc

Besedilo: Ivan Nograšek
Kategorija: GG Plus / sobota, 11. marec 2023 / 18:54

Tunjiške zgodbe (28)

Omevčeva domačija je bolj kajža kot kmetija. Stari Omevc je bil prav poseben mož, ni se družil z drugimi po vasi in ni dovolil, da bi ga kdo »rihtal«. Ko so pred nekaj več kot dvestotimi leti preganjali Francoze iz naših krajev, kamor so nasilno prišli, je bil poklical v cesarsko vojsko, da se je moral boriti proti Francozom. Že tam nekje onstran naše meje je našim soldatom čisto zmanjkalo municije, pa jo je šel Omevc krast kar na francoski voz. Ravno komaj je odnesel pete, pa je na voz priletela granata in vse je šlo v »maloro«, le Omevc jo je dobro odnesel. Potem pa so pošteno porušili neki grad, le velikih »plehnatih« vrat v grajsko klet niso mogli odpreti. Pa je Omevc svoj kanon naciljal naravnost v ta vrata. Vžgal je kanon, grozno je počilo, tista vrata pa so se kar sama odprla. Ko so vojaki stikali po grajski kleti, so nabrali za tri vreče zlatnine, nekaj je bilo menda v denarju, še več pa v raznih kipcih. Te vreče pa vojaki niso mogli nositi s seboj. Zakopali so jih za neko gmajno pod mogočni hrast, da bi kasneje vedeli, kje je to. Čez čas so vsi Omevčevi kolegi padli v bojih, le Omevc je preživel in bil edini, ki je še vedel, kam so dragocene vojaške vreče zakopali. Vojske je bilo kmalu konec in vsi preživeli soldati so se vrnili domov.

Omevc se je doma preživljal s tem, da je kuhal »šmir« – to je ena črna »žavba«, s katero se namažejo kolesa voza, da ne škripa in se kolesa raje vrtijo. V nekem arhivu sem našel zapis, ki pravi, če hočeš dober šmir skuhati, moraš vzeti enaka dela po teži čiste smole in govejega loja. To moraš kuhati vsaj štiri ure pri odprtem ognju v kotlu in močno paziti, da se ti ne vžge. Nekoč je Omevc nakuhal za cel čeber šmira, še vročega je naložil na »kimpež« in ga z volom odpeljal proti Kamniku na sejem. Tam bi ga v majhnih zabojčkih prodajal tuhinjskim furmanom. Ko pa je peljal voz na dveh kolesih čez klanec, se mu je vse skupaj prevrnilo. Čeber se je zvalil po bregu navzdol, tako, da je bil ves breg namazan še z vročim šmirom. Na ta šmir, pa so se nalepile vse Kurežove kure. Od tedaj dalje Tuhinjci tej dolini rečemo Kurja dolina. Zanimivo, oblast pa tega imena še danes ne prizna.

Čez nekaj let se je Omevc spomnil, da bi šel tja na Francosko iskat tiste zakopane vreče. Nagovoril je še enega od svojih pajdašev, da bi šel z njim. Svojemu sinu je ukradel denar, ki je bil skrit v kurjem gnezdu. Toda sin je kmalu opazil, da mu je oče vzel denar. Takoj je odšel za obema. Kmalu ju je našel v gostilni, ko sta ravno pila za njegov denar. Vsi trije so se skupaj vrnili domov, seveda brez tistih francoskih vreč. No, Omevc je že davno tega umrl. Vreče z zlatom pa so še vedno zakopane pod tistim velikim hrastom. Žal pa nihče več ne ve, kje je to.