Za konja, 34. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 8. februar 2023 / 18:16

Bil je dan cvetnega petka 1944. leta. Škofjeloški odred je skupaj z nekaterimi enotami IX. Korpusa zasedel prostrana pobočja Blegoša. Kakor že tolikokrat preje smo tudi tokrat upali, da bomo na teh pobočjih lahko kljubovali surovim izpadom nemškega okupatorja in njegovih pomagačev. Pa smo se v tem zelo motili. Morali smo spoznati, da je sovražna premoč tolika, da smo nasproti njim brez moči. Z vsem vrst orožjem so nas od vseh strani potiskali proti vrhu. Ni bilo težko spoznati, da nas hočejo potisniti vse skupaj na majhen prostor in nas tam večkrat obkoljene uničiti. Naša edina rešitev je bila za vsako ceno ven iz tega obroča smrti. Težka pa je bila odločitev – kam in kako? Vse naokrog so gorele domačije hribovskih kmetov. Jok in obupni klici so se mešali z mukanjem govedi v gorečih hlevih, z vpitjem podivjanih tujcev in nenehnim streljanjem vseh vrst orožja. Južno pobočje je bilo v plamenih, ki naj bi pokončali, ali vsaj pokazali tam skrite partizane. Severno pobočje je pokrival še visok sneg, tako da je bilo hoditi po celem skoro nemogoče. V takih okoliščinah smo se zbrali v mraku na Črnem kalu nad Farjim potokom. Kot vselej, kadar je bilo vroče, je odredni komandant Blaž hotel imeti mene, »Brena«, pri sebi. Tudi tedaj mi je zaupal posebno nalogo. Pa o tem na drugem mestu. Štabni oficirji so se posvetovali. Videl sem njih zaskrbljene obraze, še posebno komandanta Blaža … Ko so se dogovorili za smer preboja, ko so posamezni komandirji dobivali še zadnja navodila, sem prisluhnil besedam komandantovega namestnika, tovariša Sivca. Ta je svojega lepega jezdnega konja izročal konjevodcu, starejšemu možakarju iz Dražgoš. Konja da mora do naslednjega dne zvečer pripeljati na Jelovico na določen kraj. Ves zaskrbljen ga je mož vprašal, kod naj hodi, ko pa so povsod sovražne zasede? »Teren poznaš, znajdi se!« je bil odgovor. Konjevodec, preprost človek, ki ni poznal zlobe ali zvijače, je obljubil, da bo storil vse, kar bo v njegovi moči, toda da se boji, ali mu bo naloga uspela. »Konj mora jutri zvečer biti tam, če ne bo, te bom poiskal in te ustrelil! Si razumel!?« »Razumel,« je bil v odgovoru kratek starček. V naslednjih dneh sem tolikokrat mislil nanj. Kako naj revež izpolni nalogo, ko pa je celo posameznikom le redkim uspelo rešiti si gola življenja. Le zakaj ni tudi nocoj namestnik zajahal svojega konja, tako kot vselej, kadar je vedel, da ni nobene nevarnosti v bližini? Ni mu bilo za življenje človeka, da le ostane njegov konj, njegov ponos! Moja bojna pot se je že isto noč žalostno končala. Nikoli nisem več videl tistega jezdeca ne njegovega konja in tudi starega konjevodca ne. Grenak spomin doživetja na Črnem kalu pa je ostal in v meni z vso silno resnobo še vedno živi …

Zadnja sovražna ofenziva

Preko ovir in nevarnosti smo šli v temni noči na nove položaje. Obetala se nam je sovražna ofenziva, kakršne dotlej še ni bilo. Morali smo se zavarovati tudi proti presenečenjem z Jelovice. Po celonočni hoji smo si končno izbrali položaje in se skrbno pripravili, da bi mogli sovražniku dati dostojen odpor. Lačnim je poveljujoči komandir oskrbel, da je gospodinja v bližnji hiši obljubila skuhati vsaj skromen zajtrk. Pa ga nismo dočakali. Tešč smo morali dalje. Preko ne vem kolikih hribov in dolin je vodila naša pot. Srečavali smo našo vojsko. Slehernemu je bilo iz obraza brati skrb in utrujenost, istočasno pa tudi odločnost in neodjenljivost. Z vseh strani je bilo slišati močne eksplozije. Odmevalo je od Radovljice, Škofje Loke, Kranja. Iz Bohinja, Podbrda in Baške grape so topovi proti nam bruhali svoje smrtonosne granate. Iz Gorice, Ljubljane in Logatca so se proti nam odpravljale trume sovražnikov. Mi smo jih pričakovali pripravljeni na vse. Presenetiti nas niso mogli. Nekje od Radovljice se nam je približeval lojzek, kot smo rekli majhnemu nemškemu dvokrilnemu letalu. Hrešče je krožilo nad bližnjimi hribi in iskalo nas. Toda zaman. Znali smo se mu pravočasno skriti. Po skromni večerji je bil zbor. Krenili smo v nočno temo. Po blatu in snežni brozgi je vodila pot. Na Blegoš, ki nam je bil že tolikokrat najboljše zavetje. Razporedili smo se po njega obronkih, da bi bili zavarovani iz vseh smeri. V tem se je zdanilo. Previdno smo iz varnega kritja spet opazovali lojzka, ki je zvedavo križaril nad nami. Ko pa so se od juga pokazali jekleni ptiči naših zaveznikov, jo je brž popihal.