Za konja, 34. del

Bil je dan cvetnega petka 1944. leta. Škofjeloški odred je skupaj z nekaterimi enotami IX. Korpusa zasedel prostrana pobočja Blegoša. Kakor že tolikokrat preje smo tudi tokrat upali, da bomo na teh pobočjih lahko kljubovali surovim izpadom nemškega okupatorja in njegovih pomagačev. Pa smo se v tem zelo motili. Morali smo spoznati, da je sovražna premoč tolika, da smo nasproti njim brez moči. Z vsem vrst orožjem so nas od vseh strani potiskali proti vrhu. Ni bilo težko spoznati, da nas hočejo potisniti vse skupaj na majhen prostor in nas tam večkrat obkoljene uničiti. Naša edina rešitev je bila za vsako ceno ven iz tega obroča smrti. Težka pa je bila odločitev – kam in kako? Vse naokrog so gorele domačije hribovskih kmetov. Jok in obupni klici so se mešali z mukanjem govedi v gorečih hlevih, z vpitjem podivjanih tujcev in nenehnim streljanjem vseh vrst orožja. Južno pobočje je bilo v plamenih, ki naj bi pokončali, ali vsaj pokazali tam skrite partizane. Severno pobočje je pokrival še visok sneg, tako da je bilo hoditi po celem skoro nemogoče. V takih okoliščinah smo se zbrali v mraku na Črnem kalu nad Farjim potokom. Kot vselej, kadar je bilo vroče, je odredni komandant Blaž hotel imeti mene, »Brena«, pri sebi. Tudi tedaj mi je zaupal posebno nalogo. Pa o tem na drugem mestu. Štabni oficirji so se posvetovali. Videl sem njih zaskrbljene obraze, še posebno komandanta Blaža … Ko so se dogovorili za smer preboja, ko so posamezni komandirji dobivali še zadnja navodila, sem prisluhnil besedam komandantovega namestnika, tovariša Sivca. Ta je svojega lepega jezdnega konja izročal konjevodcu, starejšemu možakarju iz Dražgoš. Konja da mora do naslednjega dne zvečer pripeljati na Jelovico na določen kraj. Ves zaskrbljen ga je mož vprašal, kod naj hodi, ko pa so povsod sovražne zasede? »Teren poznaš, znajdi se!« je bil odgovor. Konjevodec, preprost človek, ki ni poznal zlobe ali zvijače, je obljubil, da bo storil vse, kar bo v njegovi moči, toda da se boji, ali mu bo naloga uspela. »Konj mora jutri zvečer biti tam, če ne bo, te bom poiskal in te ustrelil! Si razumel!?« »Razumel,« je bil v odgovoru kratek starček. V naslednjih dneh sem tolikokrat mislil nanj. Kako naj revež izpolni nalogo, ko pa je celo posameznikom le redkim uspelo rešiti si gola življenja. Le zakaj ni tudi nocoj namestnik zajahal svojega konja, tako kot vselej, kadar je vedel, da ni nobene nevarnosti v bližini? Ni mu bilo za življenje človeka, da le ostane njegov konj, njegov ponos! Moja bojna pot se je že isto noč žalostno končala. Nikoli nisem več videl tistega jezdeca ne njegovega konja in tudi starega konjevodca ne. Grenak spomin doživetja na Črnem kalu pa je ostal in v meni z vso silno resnobo še vedno živi …

Zadnja sovražna ofenziva

Preko ovir in nevarnosti smo šli v temni noči na nove položaje. Obetala se nam je sovražna ofenziva, kakršne dotlej še ni bilo. Morali smo se zavarovati tudi proti presenečenjem z Jelovice. Po celonočni hoji smo si končno izbrali položaje in se skrbno pripravili, da bi mogli sovražniku dati dostojen odpor. Lačnim je poveljujoči komandir oskrbel, da je gospodinja v bližnji hiši obljubila skuhati vsaj skromen zajtrk. Pa ga nismo dočakali. Tešč smo morali dalje. Preko ne vem kolikih hribov in dolin je vodila naša pot. Srečavali smo našo vojsko. Slehernemu je bilo iz obraza brati skrb in utrujenost, istočasno pa tudi odločnost in neodjenljivost. Z vseh strani je bilo slišati močne eksplozije. Odmevalo je od Radovljice, Škofje Loke, Kranja. Iz Bohinja, Podbrda in Baške grape so topovi proti nam bruhali svoje smrtonosne granate. Iz Gorice, Ljubljane in Logatca so se proti nam odpravljale trume sovražnikov. Mi smo jih pričakovali pripravljeni na vse. Presenetiti nas niso mogli. Nekje od Radovljice se nam je približeval lojzek, kot smo rekli majhnemu nemškemu dvokrilnemu letalu. Hrešče je krožilo nad bližnjimi hribi in iskalo nas. Toda zaman. Znali smo se mu pravočasno skriti. Po skromni večerji je bil zbor. Krenili smo v nočno temo. Po blatu in snežni brozgi je vodila pot. Na Blegoš, ki nam je bil že tolikokrat najboljše zavetje. Razporedili smo se po njega obronkih, da bi bili zavarovani iz vseh smeri. V tem se je zdanilo. Previdno smo iz varnega kritja spet opazovali lojzka, ki je zvedavo križaril nad nami. Ko pa so se od juga pokazali jekleni ptiči naših zaveznikov, jo je brž popihal.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Cerklje na Gorenjskem / ponedeljek, 27. julij 2020 / 13:05

Zdravstveni dom se že polni

Zdravstveni dom v Cerkljah že ima uporabno dovoljenje, zdaj polnijo ordinacije. Uradno ga bodo odprli 29. avgusta.

Objavljeno na isti dan


Zanimivosti / ponedeljek, 2. julij 2007 / 07:00

Dišalo je po štrukljih in zdravju

Strahinj - V organizaciji Srednje biotehniške šole Kranj, Centra za trajnostni razvoj podeželja Kranj in Gorenjskega glasa je potekala kuharska delavnica in predstavitev Že znane g...

Nasveti / ponedeljek, 2. julij 2007 / 07:00

Sončne počitnice

Marsikdo si želi dva meseca počitnic, tako kot jih imajo otroci. Kaj vse bi počeli, kam vse bi šli, kaj vse bi doživeli … Pa niso vsake počitnice kar tako same od sebe lepe. Mnogi že prve dopustn...

Nasveti / ponedeljek, 2. julij 2007 / 07:00

Premagovanje treme

Trema, ki jo najbolj preprosto in z osnovnim izrazom lahko opišemo kot strah pred nastopom je včasih lahko zelo moteč dejavnik pri športnikovem doseganju rezultatov. Malo treme lahko označimo kot p...

Šport / ponedeljek, 2. julij 2007 / 07:00

Na balvanih najmočnejša Ločana

Na drugi tekmi državnega prvenstva v balvanskem plezanju v Škofji Loki sta zmagala domačina Blaž Rant in Katja Vidmar.

Šport / ponedeljek, 2. julij 2007 / 07:00

Slovenci kraljevali na domačem nebu

Po tekmi za svetovni pokal v Lescah so bili najbolj zadovoljni slovenski padalci.