Martinež najde zaklad

Tunjiške zgodbe (18)

Martinež je bil zelo znan kot dober vaški zidar. Še posebno dober je bil za postavitev krušnih peči. Poznali so ga daleč naokoli, saj so ga hvalile vse gospodinje, ki so pekle kruh in druge dobrote v pečeh, ki jih je on sezidal. Nekoč ga je prišel prosit neki bolj imeniten kmet iz Podgorja, da bi mu obnovil že precej dotrajano krušno peč. Ker to delo traja precej časa, sta se domenila, da mojster to opravi kar med prvomajskimi prazniki. Pri njih bo ostal dva dni in bo to delo opravil. Pa še na šiht mu ne bo treba. Pred prazniki je vse potrebno orodje zložil v delovni nahrbtnik in zgodaj zjutraj prvega maja peš odšel proti Podgorju. Strokovno je pregledal staro peč in gospodarju predlagal, da bo peč porušil in jo nato zopet znova zložil skupaj. Previdno je delal, da ne bi poškodoval še lepih modnic stare peči. Sam je previdno razdiral zgornji del peči, ko pa je začel rušiti temelj peči, je nenadoma zagledal vzidan lončen lonec, ki je bil še ojačan z opleteno žično mrežo. Na vrhu pa zavezan s posušenim svinjskim mehurjem. Prevzel ga je čuden občutek, saj je bil prepričan, da je v loncu nekaj zelo vrednega. Ni se mogel odločiti, ali naj pokliče gospodarja ali naj lonec kar skrije v svoj nahrbtnik. Ker je bila najdba zelo mamljiva, se je odločil za drugo. Lonec je previdno skril in si mislil, da bo to njegovo delo dobro poplačano, saj je bil lonec kar težak, gotovo poln kakšnega žlahtnega denarja v kovancih. Ta dan se je zidarju Martinežu zelo vlekel zaradi njegove radovednosti, kaj je v tem piskru in kdo jih je skril v temelj peči. Zvečer je gospodarju natvezil, da je doma pozabil neko orodje in da mora domov ponj, da bo lahko zgladil znotraj na novo obnovljeno peč. Vrnil se bo zgodaj zjutraj naslednjega dne. V resnici pa ga je le zanimalo, kaj je v najdenem loncu. Komaj je dočakal, da se je začelo zvečer temniti, da je lahko odšel proti domu. Še malico je odklonil, tako je bil neučakan. Takoj nad hišo je bil gozd, tam je odvezal svoj nahrbtnik in iz njega potegnil tisti črn pisker, poln cekinov. Toda kakšno razočaranje, v loncu so bile v šop povezane cerkvene podobice različnih svetnikov in še dvoje debele, črne mašne bukvice. Kaj sedaj, vse skupaj je zopet spravil nazaj v lonec, ki ga je naslednji dan odnesel tja, kjer ga je dobil. Ko je začel delati, se je delal, kot da je pravkar zagledal skrivnostni lonec. Sedaj pa je le poklical gospodarja, da sta skupaj odprla lonec in ocenila dragoceno najdbo. Martinež je bil zelo razočaran, zadovoljen je bil le zato, da je izpadel kot pošten najditelj. Bil pa je še po mnogih letih malo razočaran, takrat, ko nam je to zgodbo sam pripovedoval.