Marko Zupanc, direktor Knjižnice Antona Tomaža Linharta Radovljica / Foto: Tina Dokl

Znanja je veliko, mi pa moramo najti pot, kako ga približati ljudem

Septembra je vodenje Knjižnice Antona Tomaža Linharta Radovljica po upokojitvi dolgoletne direktorice Božene Kolman Finžgar prevzel mag. Marko Zupanc. Živi v Ljubljani, pred prihodom v Radovljico je kot direktor vodil knjižnici v Ribnici in Logatcu. Kot pravi, je izziv našel v vodenju velike in kompleksne ustanove, pod okrilje katere sodita tako novi sodobni knjižnici na Bledu in v Radovljici kot tudi številne manjše enote na podeželju.

Kaj je bila knjižnica pred stoletji? Središče učenosti, center znanja, ki se je nato širilo naprej. Danes gre za isto stvar: smo polni znanja. Koliko zgodb je samo v leposlovnih knjigah! Koliko strokovnega znanja je v publikacijah, ki jih hranimo, pa v bazah podatkov, kjer lahko dobimo verodostojne informacije z zelo širokega spektra področij  ... To je vedenje, poznavanje, ki ne sme ostati samo zapisano, ampak je tu zato, da se deli z drugimi in odpira nova obzorja.

Na delo v Radovljico se vozite iz Ljubljane. Koliko ste, preden ste septembra prevzeli vodenje te dokaj velike ustanove, poznali radovljiško knjižnico in kaj je bil tisti vzgib, zaradi katerega ste se odločili, da se podate v kandidaturo za direktorja?

Ker sem pred tem vodil knjižnico v Logatcu, sem radovljiško poznal predvsem iz pripovedovanja prejšnje direktorice Božene Kolman Finžgar na srečanjih direktorjev slovenskih knjižnic. Vedno jo je opisovala kot nadpovprečno, kot knjižnico, ki je presegala, in to v vseh merilih knjižnične dejavnosti. Vtis je seveda naredila še nova, sodobna stavba knjižnice v Radovljici, pa tudi element bralne kulture, ki je za knjižnico zelo pomemben. Predstavljal sem si jo kot center sodobnega pristopa in razvoja.

Je bil – sploh glede na to, da imate z vodenjem knjižnic veliko izkušenj – ta ugled tisti, zaradi česar ste se odločili, da bi se karierno preizkusili tudi v Radovljici?

Vsekakor je bila zame možnost, da vodim razvoj knjižnične dejavnosti na področju, kjer je videti, da jo lokalne skupnosti zelo podpirajo in v njej vidijo vrednost, precej atraktivna. Božena Kolman Finžgar mi je takrat tudi povedala, da niti ne ve, ali se bo kdo prijavil na razpis za delovno mesto, ki se bo izpraznilo po njeni upokojitvi. Sam pa sem čutil, da imam dovolj energije in volje, da se lotim dela v večji, morda lahko rečem tudi bolj zahtevni knjižnici – takšni, ki kliče po kakovosti.

S tem povezano je tudi dejstvo, da sem študiral vodenje neprofitnih organizacij, zato sem se čutil pripravljenega na izziv na področju vodenja večjih in zahtevnejših sistemov, kakršna Knjižnica Antona Tomaža Linharta Radovljica s svojimi desetimi enotami v radovljiški, blejski, gorjanski in bohinjski občini zagotovo je.

Dodaten izziv zagotovo predstavlja dejstvo, da je knjižnica po eni strani zelo sodobna, sploh radovljiška, pa nedavno odprta blejska enota, po drugi strani pa so njen sestavni del tudi zelo majhne knjižnice na podeželju, kot na primer knjižnice Brezje, Stara Fužina ali Srednja vas … Držati v ravnovesju tako kompleksen sistem in kot knjižničar posegati vanj v tako med seboj različnih si okoljih je zagotovo zanimiva naloga. Glede na to, da sem dolgo živel in delal v tujini, v Italiji in ZDA, pa me zanima tudi element tujcev oziroma vloga knjižnice v okoljih z močnim vplivom turizma.

Pa še nekaj bi rad poudaril: res se zdaj v Radovljico vozim od drugod, ampak Gorenjska me je vedno navduševala, predvsem zaradi hribov, ker sem navdušen planinec. Eden od vzgibov, da sem se sploh odločil za kandidaturo, je tudi ta, da sem kot otrok veliko prihajal k starejšima zakoncema, družinskima prijateljema v Hlebce. Svojih otrok nista imela, zato sem zatočišče pri teh izjemno srčnih ljudeh pogosto našel prav jaz. Njuna prijaznost in velikodušnost, ki sta jo živela, je name naredila zelo velik vtis, zaradi njiju je Gorenjska zame vedno ostala topla, prijazna dežela, kamor se vse življenje rad vračam.

Kaj je torej za vas moderna, sodobna knjižnica? Verjetno si pod tem pojmom predstavljamo različne vloge, če govorimo o knjižnicah v Radovljici, Srednji vasi v Bohinju ali morda na Dunaju …

Enoznačnega odgovora na to vprašanje zagotovo ni, a prav v napetosti med vsemi temi različnimi realnostmi je izziv.

Pa vseeno, če pogledamo v preteklost in se vprašamo, kaj so bile knjižnice nekoč, vidimo, da se osnovno poslanstvo pravzaprav ni spremenilo.

Kaj je bila knjižnica pred stoletji? Središče učenosti, center znanja, ki se je nato širilo naprej. Najprej s prepisovanjem knjig in nato na različne druge načine. Danes gre za isto stvar: smo polni znanja. Koliko zgodb je samo v leposlovnih knjigah! Koliko strokovnega znanja je v publikacijah, ki jih hranimo, pa v bazah podatkov, v katerih lahko dobimo verodostojne informacije z zelo širokega spektra področij in za katere menim, da jih splošna javnost odločno preslabo pozna ... To je vedenje, poznavanje, ki ne sme ostati samo zapisano, ampak je tu zato, da se deli z drugimi in odpira nova obzorja. Kako, na kakšen način ga posredujemo naprej med ljudi, pa je delo knjižnic, ki se s časom in krajem seveda spreminja.

Kakšna naj bi bila torej sodobna knjižnica? Zagotovo mora imeti gradivo, literaturo, odgovarjati mora na potrebe človeka iz lokalnega okolja, s tem, da ima poseben, prilagojen pristop do različnih kategorij prebivalcev.

Današnji čas od knjižničarjev zahteva, da smo tudi s programi in aktivnostmi aktualni, le na ta način lahko nagovorimo posameznike in določene skupine ljudi, kot so na primer starejši, otroci, mladina … Področja, v katera bi knjižnica lahko posegala, se tako rekoč vsakodnevno odpirajo.

Pri tem je seveda še kako pomembno, da imamo ljudi, zaposlene in sodelavce, ki so sposobni odgovarjati na potrebe okolja, v katerem knjižnica deluje.

Jaz pa sem človek izzivov, vedno hočem nekaj več, če le dobim priložnost.

V Radovljico ste začeli prihajati že poleti?

Tako je. Takoj ko sem bil izbran, me je začela zdaj že nekdanja direktorica na zelo precizen in sistematičen način uvajati v delo.

Se je, ko ste jeseni začel realnost skladala s pričakovanim? Vas je kaj presenetilo?

Pričakoval sem, da se pestrost same ustanove kaže tudi v pestrosti kolektiva, a vso resnično pestrost sem doživel šele, ko sem dejansko začel delati tukaj. To je bila neka točka presenečenja, čeprav v resnici tudi ne nepričakovana.

Na neki način me je presenetil tudi pozitiven odnos lokalnih skupnosti do knjižnice, vrednotenje knjižnic v očeh vseh štirih občin. Pred radovljiško sem vodil že dve knjižnici in na srečanjih direktorjev sem pogosto, predvsem s strani kolegov s štajerskega in prekmurskega konca, slišal veliko kritik na račun odnosa občin, ki da knjižnice pogosto vidijo zgolj kot »strošek«, ne kot priložnost. Tu je drugače, knjižnici občine dajejo velik pomen, kar zame predstavlja veliko dodatno spodbudo pri delu. In tudi zavezanost, knjižnica je vendarle javna služba, tu smo zaradi občanov, občina pa je tista, ki nam daje okvir za delo, pri katerem pa smo seveda knjižničarji strokovno kompetentni. Medsebojno razumevanje je odlično.

Ni pa to glavna stvar, s katero bi se morali kot direktor ukvarjati?

Ne, k sreči ne. Moj bistveni fokus so kadri; zaposleni posegajo v vse celice delovanja knjižnice, v njeno drobovje. Delati morajo kompetentno in odgovorno, se zavzemati za stvari, ki so za knjižnico pomembne, na meni pa je, da jim dajem usmeritev ter zagotavljam spodbudo in podporo. To je zagotovo moja prva prioriteta. Da bodo uspešno delali v dobro uporabnikov, morajo imeti zaposleni vizijo, ki jim je razumljiva, in organizacijo dela, ki to vizijo podpira.

Konkretno pa smo se takoj jeseni skupaj s kolektivom lotili refleksije področij delovanja knjižnice. Pogovarjamo se o tem, kaj in kako delamo ter kakšne rezultate ta način dela prinaša. Analiza našega delovanja nas usmerja v to, kar bomo delali na dolgi rok.

Sam se konkretno v teh prvih mesecih intenzivno ukvarjam s sistemizacijo delovnih mest. Rad bi sistem uredil tako, da bi bila področja dela, pristojnosti in povezave natančneje opredeljene, skupaj z odgovornostjo, ki jo posamezno delovno mesto prinaša. Predvsem pa želim, da vsak zaposleni dobi primerno delovno mesto v kolektivu.

Na takšen način lahko postavimo dobre temelje za nadaljnji razvoj.

Kakšna je vaša vizija knjižnice čez pet let, ko se vam izteče mandat?

Pravzaprav še ni povsem izoblikovana. Zavezan sem strategiji razvoja, ki je bila postavljena že pred mojim prihodom, ter letnim programom dela v navezavi z občinami. A kot sem že omenil: prvi korak je vrednotenje tega, kar že delamo. Trenutno smo v tej fazi. Le z analizo stanja lahko odgovorimo na potrebe skupnosti in uporabnikov.

Načeloma pa bo šel razvoj zagotovo v smeri večjega povezovanja in še bolj kvalitetnega sodelovanja z drugimi institucijami, ki delajo na področju skrbi za dobrobit ljudi.

Poudaril bi še kvalitetno delo z mladimi, predvsem bi radi več ponudili nadarjenim in vedoželjnim mladim, ki v šoli nimajo dovolj možnosti za razvoj na področju branja, pisanja, morda argumentiranega debatiranja … Knjižnica je namreč lahko tudi prostor za razvijanje talentov.

Veliko in odprto je področje domoznanstva, to je raziskovanje lokalne kulture.

Posodobiti želimo tudi ponudbo vsebin za odrasle v smislu aktualnih tematskih sklopov. Mnogo je področij, ki so relativno nova in zelo zanimiva, pa starejša populacija še ni imela priložnosti veliko izvedeti o njih. Knjižnica mora biti tudi točka razmišljanja o družbi nasploh: o ekonomiji, ekologiji, filozofiji … Znanja je veliko, mi pa moramo najti pot, kako ga približati ljudem.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Tržič / četrtek, 28. maj 2020 / 17:18

Predor do gozdnih bogastev

Minilo je 125 let od začetka gradnje Bornovega predora, ki leži med Tržičem in Jelendolom. Njegova gradnja v najbolj ozkem delu Dovžanove soteske je povezana z bivanjem nemškega finančnika barona Juli...

Objavljeno na isti dan


Cerklje na Gorenjskem / nedelja, 29. april 2018 / 21:40

Na Krvavcu zaključili smučarsko sezono

Grad - Kljub prvotnim napovedim, da bodo smučarji na Krvavcu lahko še med prvomajskimi prazniki uživali na snegu, so z RTC Krvavec sporočili, da so danes zimsko sezono zaključili, saj snega ni več...

Tržič / nedelja, 29. april 2018 / 21:30

Tura italijanskih turističnih agentov pri nas

Tržič – V okviru študijske ture Alpe in čokolada, ki jo je pripravilo Združenje zgodovinskih mest Slovenije, so pred kratkim v Tržiču izpeljali študijsko turo za predstavnike šestih italijanskih tu...

GG Plus / nedelja, 29. april 2018 / 21:30

Nad ledenikom in velemestnim šikom

»Z očetom, ki je skoraj dvakrat starejši od mene, sva začela gristi v klance v Heiligenblutu, dolinski vasici v skrajnem severozahodnem kotu avstrijske Koroške. Ob prijetnih poznopoletnih temperatu...

Naklo / nedelja, 29. april 2018 / 21:27

Manj je bilo realiziranih investicij od načrtovanih

Naklo – Na aprilski seji je občinska uprava svetnikom poročala o zaključnem računu proračuna Občine Naklo za leto 2017. Dohodkov je bilo za približno 4,6 milijona evrov, odhodkov za približno 4,2 m...

Tržič / nedelja, 29. april 2018 / 21:26

Prodana še upravna stavba Trifixa v stečaju

Tržič – Stečajni upravitelj tržiške družbe Trifix, tovarne pritrjevalne tehnike, Milorad Vidović je sporočil, da je tudi javna dražba prodaje upravne stavbe družbe Trifix uspela: »Objekt je bil po...