Biolog, ki vodi zeliščarske pohode, pripravlja čaje in sirupe...

Matej Tonejec je devetindvajsetletni biolog z Jezerskega, ki v svojem domačem kraju vodi zeliščarske pohode, pripravlja čaje in sirupe, raziskuje ter v vseh pogledih ostaja tesno povezan z naravo, predvsem z rastlinstvom.

Matej se je za rastline resneje začel zanimati v prvem letniku študija, kasneje je v diplomski nalogi popisal okoli tisoč rastlinskih vrst, ki uspevajo na Jezerskem, kar je približno tretjina vsega rastlinstva, ki ga najdemo v Sloveniji. Vzroki za to so mlado in staro gorstvo, različne kamninske podlage, velik razpon v nadmorski višini (od 900 do 2500 m) ter različni habitati (gozdovi, travniki, melišča …) – vse to je združeno na Jezerskem. Veliko je raziskoval in še vedno raziskuje sam, iz hrvaščine je prevedel knjigo Užitne divje rastline ter pridobil nacionalno poklicno kvalifikacijo za zeliščarja.

Rastline niso neumne – o strategijah in povezovanju

Zeliščarske pohode vodi že tri leta – in glede na to, kaj udeležence najbolj zanima, se posvetijo zeliščem, redkim rastlinam, divji hrani, strupenim rastlinam … V povprečju se starejša generacija osredotoča na zelišča, mlajša na divjo hrano, tujce pa najbolj navdušujejo orhideje ter redke, strupene in bolj eksotične rastline. Mlademu biologu se najzanimivejše zdijo orhideje ali parazitske rastline. Kot pravi, si ljudje večinoma predstavljajo, da imajo rastline zelene liste, potem pa naletijo na rastlino, ki je popolnoma rjava in pravzaprav krade vso hrano okoliškim drevesom. Ali pa orhideje, ki morajo prvih nekaj let preživeti v simbiozi z glivo – lepe čeveljce, ki so sicer zaščiteni, veliko izkopavajo in jih preseljujejo na svoje vrtove, a tam ni tiste glive, brez katere ta orhideja ne more živeti. Muholiko mačje uho, ki raste pod slapom Čedca, ima cvet, podoben čebeli, in tudi diši kot goneča se samica. Pride samec, se pari s tem cvetom, pelod se mu prilepi na telo, samec pa ga nevede nese naprej na naslednjo rastlino. »Torej, rastline niso neumne. Ugotovile so, da če proizvedejo vonj, ki spominja na samico, potem bo prišel samec in jih na ta način oplodil. Materina dušica ima na semenu oljne priveske, s katerimi se hranijo mravlje. Ko pojejo oljni privesek, hkrati zakopljejo tudi seme in tako širijo povezavo z materino dušico. Same imajo od tega hrano, materina dušica pa nekoga, ki jo posadi,« razlaga Matej, ki mu fascinantnih dejstev o rastlinah ne zmanjka.

Na kaj morate biti pozorni, če se ukvarjate z zelišči

Pogosti napaki pri delu z zelišči sta po Matejevih besedah nabiranje mokrih rastlin, ki, ko se posušijo, postanejo črne in so neuporabne, ter nabiranje napačnih rastlin, kar je najopaznejše pri njivski preslici, ki je edina zdravilna, druge so strupene. Vsem, ki se ukvarjajo z zelišči, zato svetuje, da rastline nabirajo ob sončnem vremenu, nabirajo naj suha zelišča, jih čim hitreje očistijo, osmukajo in posušijo, ne da bi pri sušenju presegli temperaturo 40 oziroma 45 stopinj Celzija. Pravilno sušenje zelišč je v eni plasti, in sicer na mreži (naj ne bo obdelana z insekticidi), da zrak dostopa z zgornje in spodnje strani, barva pa mora ostati taka, kot je bila ob nabiranju. Čeprav je sušenje odvisno tudi od vremena, se rastline v opisanih pogojih posušijo v približno treh dneh, ko so posušene, pa prijetno zašelestijo. Če znanje s tega področja pridobivate tudi iz knjig in spletnih virov, Matej priporoča gradivo, pri katerem sodelujejo farmacevti, saj so ti pri raziskovanju zelo natančni, dosledni in zanesljivi.

Udeleženci zeliščarskih pohodov nasvete biologa z zanimanjem poslušajo in upoštevajo. Kot sta nam na enem od vodenj zaupali Vera Kerin iz Brežic in Miljana Zakšek s Senovega, je Matej odličen in znanja poln vodja: »Naučili smo se marsičesa novega, vodenje je bilo zelo poučno, saj so bile razlage zelo izčrpne. Zavedamo se, da ne smemo vsega popiti in pojesti, paziti je treba pri pripravi, kombinacijah pa tudi pri nabiranju posameznih delov rastlin. Za to delo je potrebnega veliko znanja, vsak pa mora najti tisto, kar potrebuje. Nihče nima vseh bolezni, zato ne smemo nabirati vsega od a do ž in potem nabrano metati stran.« Da je pri nabiranju treba biti pameten, poudarja tudi Matej, ki vedno pusti rasti vsaj petdeset odstotkov osebkov, s čimer ohranja naravna rastišča: »Če naberete vse naenkrat, naslednje leto ne bo ničesar več.«

O meti, melisi in žajblju

Mete so križanci, zato so večinoma sterilne, torej ne producirajo semen in peloda ter se posledično lahko križajo samo ob neposrednem dotiku. Ta rastlina raste zelo hitro in intenzivno: »Če jo porežemo enkrat na leto, ni tako hudo, mi pa to naredimo trikrat letno in je skoraj nemogoče toliko pognojiti, da bi vsa ta hranila dobili nazaj. Pri nasadu, ki je tu tri leta, so nastali otočki, kjer meta ne raste več, saj ni več dovolj hranil, zato je treba kolobariti. Najbrž bomo posadili deteljico, ki je metuljnica, na njenih koreninah rastejo koreninski gomoljčki, v njih pa so bakterije, ki vežejo zračni dušik. Tako bomo pognojili na naraven način,« pojasnjuje jezerski biolog. Najbolj raziskana je poprova meta, ki pomaga pri želodčnih težavah, a če jo uživate dnevno, vam verjetno ne bo več pomagala, zato v tem primeru posezite po rmanu ali plahtici.

Melisa koristi pri težavah s spanjem in blagi depresiji, pri žajblju, ki med ljudmi velja za zelo zdravilno rastlino, pa moramo biti pazljivi. Redko kdo namreč ve, da vsebuje beta-tujon, to je neke vrste živčni strup, podobno kot v absintu, zato ga ne smemo mešati z maščobami ali alkoholom, saj se beta-tujon v njih razgradi in s krvjo lahko pripotuje do živčnih celic ter jih poškoduje. Matej zato žajbelj priporoča le za grgranje – kadar imate vneto grlo, ga grgrajte, nato pa izpljunite. To velja za dolgoročno uporabo, če žajbljev čaj pijete enkrat mesečno, ne bi smeli imeti večjih težav.

Radi pijete čaj?

Matej trenutno goji okoli petnajst rastlinskih vrst, med katerimi prevladujejo čajnice, saj se hribovski, ki sestoji iz desetih različnih rastlin (malinjakovi listi, trpotec, materina dušica, rman …), in metin čaj, ki se od v trgovini kupljenega razlikuje po tem, da vsebuje cele in ne že v prah zmletih listov, najbolje prodajata. In kako čaj pravilno pripravimo? Vodja pohodov pravi, da univerzalnega načina priprave ni, saj je odvisno, kateri čaj pripravljamo in kolikšna je njegova koncentracija. Pri trpotčevem čaju je na primer pomembno, da ga ne prevrevamo, saj vsebuje sluzi, ki se pri več kot štiridesetih stopinjah uničijo. Najbolje je, da ga zvečer damo v hladno vodo, počakamo do jutra in ga zjutraj pogrejemo do največ štiridesetih stopinj.

Pa res za vsako bolezen rož'ca raste? »Iz zelišč se da marsikaj ekstrahirati, ampak da bi vse pozdravili s čaji, pa težko, saj ti pomagajo pri blažjih težavah. Morda res za vsako bolezen raste rož'ca, a jo je treba pravilno obdelati in iz nje izluščiti potrebne substance,« pripoved o svojem delu zaključi Matej, biolog, zeliščar in gorski reševalec, ki rad potuje, občasno mizari in ničesar ne načrtuje, temveč pušča, da ga življenje spontano pelje naprej.