O vojni v miru

V teh dneh po svetu spet odzvanja staro božično sporočilo: Mir ljudem na zemlji! A zemljani ga dojemamo povsem različno. Zelo (ne)stvarno je za tiste, ki živijo v vojni, le načelno pa za nas, ki (za zdaj še) živimo v miru …

Vojna v 21. stoletju

Preberimo si najprej, kakšne so splošne značilnosti vojn v 21. stoletju, če jih primerjamo s prejšnjimi. O tem nam spregovori eden od poznavalcev, dr. David Fahrenkrug, ameriški strokovnjak za kibernetsko bojevanje. »Da bi lahko razumeli, kako se kibernetsko vojskovanje razvija in v kaj se bo razvilo, moramo pogledati, kako je tehnologija spreminjala vojskovanje skozi čas. Pred več kot 200 leti, ko je Clausewitz pisal o vojni, smo še vedno bili v agrarnem stilu vojskovanja in puške so bile glavni način bojevanja. Ljudje s puškami so bili osnovno sredstvo za vojsko, njen 'močni center'. To se je držalo vojskovanja vse do prve svetovne vojne, ko je učinek industrijske revolucije počasi prešel v vsakdanje življenje in je korenito spremenil tudi vojskovanje. Vlaki, tovornjaki, prvi motorji na notranje zgorevanje, vse to je zelo spremenilo način, kako vojske razmišljajo. V prvi svetovni vojni tako vidimo korake v novo vojskovanje, ki se je razvijalo vse do konca 20. stoletja, bodisi so to bili tanki, težka artilerija, prva letala. Kljub tehnološkim premikom so v osnovi vojskujoče strani imele en cilj – ubiti več nasprotnikovih vojakov kot izgubiti svojih. / V drugi svetovni vojni se vojna še bolj modernizira, postane mehanizirana in veliko bolj gibljiva, kot je bila v prejšnji veliki vojni. Ta tehnološki napredek in način vojskovanja se drži razvoja vojaških strategij vse do konca 20. stoletja. Prvi osnutki današnjega načina vojskovanja se pravzaprav začnejo v Puščavskem viharju (Desert Storm), v koalicijskem napadu na Irak leta 1991. Komunikacijske in informacijske tehnološke sposobnosti vseh udeleženih v takratni vojni so se zelo povečale in glavni cilj, ne zgolj sekundarni ali terciarni, so bili napadi na te nove sposobnosti. Seveda so napadali tudi tradicionalne vojaške enote, vendar tisto, kar je ZDA in partnerjem najbolj pomagalo k hitri zmagi, je ravno napad na sisteme komunikacije in pridobivanja informacij. Po prvih napadih na te strukture so bile iraške enote paralizirane; niso več dobivali ukazov niti niso vedeli, kaj se dogaja okrog njih.«

Kibernetsko vojskovanje

Za kaj naposled gre? »Zdaj lahko rečemo, da govorimo o treh obdobjih vojskovanja: agrarnem, mehaniziranem in informacijskem. Zdaj vojna postaja, kot pravijo Kitajci, informatizirana in vaša zmožnost, da zmagate, je odvisna od tega, kako dobro nadzorujete načine komunikacije in pridobivanja informacij. Večina modernih sistemov vojskovanja je zelo odvisna od teh tehnologij, saj droni, nova letala, podmornice, ladje ne bi delovale, če ne bi bile povezane v nekakšni 'mreži'. / Hekerji, novi načini manipulacije z informacijami, tudi pomembno vplivajo na načine, kako države med sabo komunicirajo. Če se je še pred 30 leti za močan vpliv moralo ali odločiti za ali groziti s pošiljanjem vojske in vojakov na tuje ozemlje, lahko zdaj s hekerji ena država marsikaj spremeni ali vpliva na razmišljanje v drugi državi. To postaja vse bolj pomemben element v mednarodnem okolju.« (Vir: intervju z D. Fahrenkrugom na 24ur.com)

Totalna vojna

Zdaj pa skušajmo v luči gornjih ugotovitev pogledati na vojno v Ukrajini. Izkaže se, da gre v tej državi in okoli nje za totalno vojno. Opazujemo lahko vse tri načine vojskovanja: agrarno (puške), mehanizirano (topovi, rakete, droni) in informacijsko. Kolikšen je obseg in vloga slednjega, nam ni znano, a gotovo je velika. Najprej smo videli, kako so Rusi doživeli pravi polom v začetnem poskusu hitre okupacije Kijeva in drugih delov Ukrajine na »agrarni« in mehanizirani način. Pomislite: naslednica sovjetske velesile, ki je gnala nemško vojsko od Moskve in Stalingrada nazaj do Berlina, ni zmogla priti niti od beloruske meje do Kijeva! Zdaj so najbolj vidni ruski napadi na ukrajinsko infrastrukturo. Z njenim načrtnim uničevanjem skušajo Rusi Ukrajince zamrzniti, jih uničiti z njihovo tradicionalno zaveznico – rusko zimo. Kar pa jim ne bo uspelo. Totalno razsežnost pa daje tej vojni dejstvo, da gre v njej tudi za merjenje moči med Zahodom (zlasti ZDA, EU in Natom) in Rusijo, za katero stoji tudi Kitajska. Brez podpore Zahoda bi Ukrajina dejansko klonila. In ne nazadnje: kakorkoli že je velika vloga kibernetskega vojskovanja, odločilna bo nazadnje vloga tradicionalnega vojskovanja. Teritorij je osvojen ali ubranjen takrat, ko to storijo vojaki s puškami. Miru pa ne bo, če se za njegovo dosego ne bodo potrudile tudi diplomacije vpletenih držav. Če si miru sploh želijo? Morda pa jim bolj ustreza vojna? »Mir ljudem na zemlji« ostaja slej ko prej le pobožna želja.